Odpluli smo popoldne in že med plovbo proti izhodu pristanišča so se oglasili hreščeči zvočniki, pritrjeni na palubi Vikingurja, in nam prenesli razlago kapitana – vodnika, pozneje še saksofonista, o obrežju, ki je bežalo mimo bokov našega plovila. »Le dobrih trideset let so stare najnovejše ozemeljske pridobitve na desni strani ladjice,« nam je v melodični islandščini in zatem še v angleščini pojasnil kapitan in nadaljeval s plovbo ob obali, ki je bila še pred nekaj desetletji tok žareče lave. Obalne pečine so izmenoma naseljevale njorke in galebi, na zelenih preprogah nad njimi so se pasle črede ovac. Plovba okrog otoka je obenem tudi potovanje skozi zgodovino nastanka Vestmanskega otočja. Pred sto do dvesto tisoč leti so podvodne vulkanske erupcije začele nikoli končano rojevanje vestmanskih ozemelj. Do dandanes so ustvarile petnajst otokov. Proti koncu plovbe, ko smo obpluli že dobršen del nedostopne heimaeyjske obale, smo uzrli še najmlajši otok, Surtsey. Redkim izbrancem je dano stopiti na tla otoka, nastalega leta 1963.