»Ta izkušnja me je spodbodla, da sem se začela spraševati o bistvu, smislu bivanja. Kdo sem, zakaj sem se rodila svojim staršem, na čem temelji resnica o življenju? Tedaj sem verjela, da je vse, tudi Bog, lahko le plod človeškega uma,« razlaga svoje tedanje razmišljanje babica Clara. Tedaj se je posvetila študiju filozofije, v upanju, da bo našla odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljala. Po letu 1968 se je pridružila vse glasnejšemu gibanju za spremembo tedanjih nevzdržnih družbenih razmer. Mladi in tisti, ki so verjeli, da je čas za vzpostavitev pravičnejše družbe, so naposled povzdignili glas. »V tistem času sem doživela veliko stvari, ki so mi do skrajnosti zapletle življenje,« pripoveduje babica Clara. »Ko sem se naposled zdramila in zavedla svojih razmer, sem živela v zapuščeni hiši, hodila naokoli s culo, polno oblek, in kuhala v prazni pločevinki. K sreči me je rešila božja previdnost; čarovnija me je pripeljala v stik z ljudmi različnih veroizpovedi in duhovnih naukov. Poskrbeli so za mojo duhovno posvetitev in končno sem lahko odšla iz mračnega sveta, v katerega sem zabredla v iskanju resnice.« Babica Clara ne more pozabiti privržencev Bagvana Rajniša. Po njegovem sistemu se ji je obzorje dojemanja razširilo in naredilo prostor posvečenemu svetu. Nikoli si ni mislila, da bo kdaj postal del njenega življenja. Tisto, za kar je prej menila, da je plod človeške fantazije, se ji je začelo kazati kot stvarnost. Zaživela je z neznanim. Najrazličnejši duhovi so jo obiskovali, ji prigovarjali in ji dokazovali, da imajo prav. Ogromno se je naučila od njih, notranje so jo prerodili. Najbolj neverjetna je zgodba o tem, kako je tri mesece preživela z bitji, ki so ji zaupala, da so z drugega planeta, nepredstavljivo daleč od Zemlje. Vesoljci so prišli vzpostavit stik z Zemljani in jim prinesli sporočilo. Govorili so neznan jezik, njeno telo so uporabili kot sprejemnik. »Česa takega še nisem doživela,« razlaga babica Clara. »Kmalu pa so te nerazumljive besede kot po nekem mehanizmu našle pot skozi moje telo. Prevedle so se, ne da bi lahko moj um kaj vplival na to. Takrat sem slišala za stvari in pojme, ki jih prej, kot študentka filozofije, naklonjena marksizmu, sploh ne bi omenjala, bilo bi mi pod častjo. Popolnost vesolja, planet Zemlja, milijoni svetlobnih let itd. Vse to me je spominjalo na znanstveno fantastiko kakšnega stripa o Flashu Gordonu ali kaj podobnega. Tega sicer nikoli nisem brala. Ko so vzpostavili zvezo z menoj, se je moje telo spremenilo. Tiste tri mesece nisem skoraj nič spala ne jedla. Kar se je dogajalo, je bilo fantastično. O verodostojnosti doživetja nisem niti podvomila, dokazi so bili na dlani.«