Po učinkovitosti se s to razvedrilno indoktrinacijo lahko primerja šolska. Prav v teh dneh otroci prinašajo domov iz šole prisrčen propagandni material. Prihodnji teden je namreč dan zahvalnosti, državni praznik. Tip tega praznika je tako star, kot so stare civilizacije, o katerih kaj vemo: gre za praznovanje ob žetvi ali pobiranju plodov ob koncu letnega cikla. V ZDA je ta praznik postavljen v mitsko predelano kolonialno zgodovino. Obeleževal naj bi spomin na prvo leto prve novoangleške naselbine na začetku 17. stoletja, ki so ga kolonisti preživeli s pomočjo domorodca iz plemena Patukset, ki jih je naučil najti hrano, graditi hiše in podobne koristne reči. Ker se prišleki niso potrudili naučiti se njegovega imena, je stopil v legendo kot Squanto. O tem kvizlinškem tipu, ki so ga Indijanci iz sosednjih plemen (njegovo je do zadnjega pobrala ena od bolezni, ki so jih prinesli iz starega sveta) zaradi njegovih mahinacij obsodili na smrt, se je moj starejši sin učil celo v mednarodni šoli OZN v New Yorku (iz osladnih ameriških knjižic za otroke). Mlajši zdaj v Kaliforniji v mali šoli dela purana – žival, ki mora biti pečena na praznični mizi – in se uvaja v ikonografijo. Domov prinaša pobarvanke z Indijančkom, kolonistkom in kolonistkico, ki se imajo radi in si delijo hrano. Koloniste – verske fundamentaliste, ki so zaradi protidržavnega delovanja morali bežati iz Anglije in so se na koncu polastili tuje zemlje v Severni Ameriki – imenujejo romarje. Te persone, Squanta in kakšnega romarja z visokim klobukom pa lepo bučo na tleh, zna moj sin zdaj lepo narisati in pravilno napisati, kdo so romarji in od kod ter kam so prišli. Starejši je imel lani cel projekt, pri katerem se je moral vživljati v vlogo romarja. Čemu ne bi Američani tudi v Iraku, namesto da bi preštevali mrtve, našli kakšnega Squanta?