Še nekaj je značilno za Dublin. Povsod mrgoli mrtvih policajev. Ja. Nekateri jim pravijo tudi ležeči policaji, a gre za hitrostne ovire po cestah, ki pa so jih urni irski šoferji tako vajeni, da peljejo čeznje z nezmanjšano hitrostjo. Pretresljivo! Še posebno če sedite na zadnjem sedežu avtobusa. V Dublinu pred semaforji stojijo samo turisti. Prehode za pešce uporabljajo samo turisti. Cestnih omejitev (Irci vozijo po levi, hitrost pa merijo z miljami na uro) se držijo samo turisti. Pravi Irci, z redarji in policisti na čelu, brezglavo križarijo po ulicah in cestah, kot bi bile prazne. Prav nič čudno ni, če sredi Dublina vidite kolono težkih tovornjakov, ki nimajo druge poti, kot da prečkajo glavno nakupovalno in turistično ulico. Celo vlada se zaveda, da ima Irska zelo slabo razvito cestno omrežje, prometna disciplina pa je primerljiva s kakšno afganistansko sosedo, le da v Dublinu mrgoli pločevine. So pa zato ljudje zaradi svoje nravi prijazni, vljudni in uvidevni. Balkanskim dušam se zdi njihova prijaznost celo pretirana. Na Štajerskem bi v takem prometnem kaosu cel dan donel koncert za trobljo in sireno, na Irskem pa nič.