Mesto je to, nadaljuje, da prideš na vsak konec hitro in pri tem nikogar ne oviraš. Pri nas pa vlada ta zmešan individualizem. Vsak otrok že ima avto, našteva vzroke, zaradi katerih se mu zdi prav promet v Ljubljani ena najbolj perečih težav. Jezi ga, ker zaradi pločevine mamice ali očetje ne morejo z vozički niti po pločniku, tako da jih kdaj vidi hoditi kar ob robu cestišča. Potem pride zima, kakor je letošnja, se dotakne aktualne problematike, in se zaradi zaparkiranosti ulic niti snega ne da počistiti. Janez se spominja hudih zim, ki jih je doživel kot otrok. Takrat sta morala za sneg poskrbeti hišnik in hišnica, če pa nista zmogla, sta organizirala skupinsko čiščenje. V izrednih razmerah smo lahko bili otroci pokonci do polnoči, razlaga z užitkom, zjutraj pa so se snega lotili že ob petih. In smo čistili naprej, tako da so bili ob osmih pločniki popolnoma čisti. Za neposlušneže so veljale tudi višje kazni, izvem, poleg tega pa danes meščanom po njegovem manjka volje. Kaj jim je ne bi, saj se povsod peljejo z avtom!