Žal celo nekateri pisci strokovne literature ne razlikujejo med prvo in drugo. Res sta obe edini predstavnici vrste, ki slovita po tem, da se tu in tam prostovoljno odpravita plavat. Katerakoli od njiju si poišče prijetno ogreto zavetrno plitvino ob obali tega ali onega turškega jezera, potem pa z visoko privzdignjeno brado pridno, vendar brez naglice s tacami mesi valove, z ravnim hrbtom in strumno iztegnjenim repom, da je videti kakor majhen remorker. Režiserji poljudnoznanstvenih dokumentarcev posnetke obeh plavajočih živali običajno opremijo z zvočno podlago, ki zveni: “Čuga čug.” Tu pa se podobnosti med pasmama nehajo, kajti če je turška mačka v ožjem pomenu besede precej postavna, okroglolična gospa z zalitimi šapami in značilnimi rjavooranžnimi poudarki na uhljih, golenih in repu, je van vilinsko sloka, trikotnega obraza s plemenitim čelom, brez dlake, ki ne bi bila bela; zadnje noge ima opazno daljše od prednjih (po njej so se zgledovali konstruktorji športnih avtomobilov) in – to je najvažnejše – ima eno modro in eno zeleno oko. Zaradi te njene posebnosti nekateri verjamejo, da je gluha, vendar to ne drži. Raznookost pri nepasemskih mačkah sicer res lahko kaže na gensko mutacijo, s katero je sekundarno povezana gluhost, ampak van je kljub neskladnosti svojih očes zdrava kot dren. Čistokrvna predstavnica pasme je najlepša mačka na svetu.