Končno se je 29. junija odločil za še en polet do Pariza in kot koristen tovor s seboj vzel vrečo letalske pošte, ki je poletu dala vsaj pridih pomembnosti. Tako letalo kot njegova posadka sta delovala brezhibno, vendar jo je Byrdu zagodlo vreme. Ko je America priletela nad Pariz, je bil ta v megli. Letališče je bilo sicer močno osvetljeno, vendar je bilo iz zraka videti kot morje belega mleka, v katero si nihče ni upal pristati. Po kratkem brezciljnem tavanju so se spet znašli nad obalo. V upanju na boljše vreme so se hoteli vrniti nad Pariz, a gorivo je šlo že h koncu in ni jim preostalo drugega kot prisilni pristanek. Krmila je prevzel Balchen, ki je imel edini izkušnje v slepem letenju. Spustil je fokkerja proti plitvini ob obali; ni hotel tvegati, da bi se na na videz ravni plaži v zadnjem trenutku pojavili koli ali podobni trdi predmeti, ki bi poškodovali letalo in njegovo posadko. Prav pred koncem je krmila spet prevzel izkušeni Acosta in fokkerja C-2 brez težav mehko spustil v vodo. Premočeni in poklapani so Byrd in njegova posadka prišli do ribiške vasice, kjer so imeli kar nekaj težav s pojasnjevanjem vaščanom, da niso morske pošasti ali duhovi utopljenih mornarjev.