Že kmalu se mi je Tomaž zazdel zanimiv. Res nisem vedel, kaj naj si mislim o njem. Bil je vse po vrsti. Nekakšen dvorni norček, zabavljač, po njegovih besedah superplezalec z velikimi »el cojones« (po domače, oprostite, jajci), ki edino štejejo med nami alpinisti in takimi mladimi kozli, ter še kaj. Ko je razlagal, kako je sam plezal v steni, kot je recimo izjemno krušljivi Rzenik, in kako se mu je v eni roki zdrobil oprimek, z drugo pa je že posegel po novem (drobljivem) oprimku, in podobne srhljivosti ter da kot nekakšen večni upornik nima dosti prijateljev na domačem odseku in drugod, sem pogledoval proti Gregorju, po glavi pa mi je mlelo in mlelo. Od kje je ta fant? Če je res tako dober, zakaj še nisem slišal zanj? Deloval je, kot da bo kmalu šel čez rob. Onkraj. Nisem mu prisodil kaj dosti let takega predrznega plezanja in kot nekaj let starejši sem se imel za »modrega«.