A prav sproščeni še vedno nismo bili. Medtem ko smo se spet najedli in v bazi prespali malo bolj toplo noč, kot so bile prejšnje, nas je kar pošteno skrbelo za drugo trojico, ki je prav ta dan plezala v steni. V steno so vstopili ob treh zjutraj, približno 50 metrov bolj desno od naše smeri. Tako so tudi nadaljevali in zjutraj smo jih z daljnogledom že lahko našli precej visoko v steni. Vreme jim je bilo naklonjeno, in ker so se odločili, da v steno ne vzamejo niti spalnih vreč, so z lahkimi nahrbtniki napredovali precej hitreje kot mi. Imeli so tudi nekoliko boljše vremenske razmere in zato so tam okoli četrte ure popoldne stali na sedlu v vršnem grebenu, torej prav tam, kjer smo mi prebivakirali mrzlo noč. Toda takrat se je od nekod vzelo slabo vreme in v nekaj minutah je Peak 41 in nekaj drugih okoliških gora zajelo neurje s snežnim metežem. Tako Mateju, Boštjanu in Alešu ni preostalo drugega, kot da takoj sestopijo. Čeprav se je vreme kmalu nato le izboljšalo, je na gori zapadlo toliko novega snega, da so jih med spuščanjem po vrvi v steni nekoliko ogrožali manjši plazovi snega. Toda tudi tej nevarnosti so se izognili in že v trdi noči so prišli do šotorov na platoju. Živi in zdravi, kar je vedno najpomembneje.