Zahtevna veščina mešanega plezanja je bila v gorah že dolgo prisotna, davno prej, preden so se pojavile »M« ocene. Večji del plezalnih smeri je bilo na skicah označenih z oznako »mešane težave«, ki je pomenila nejasen opis večznačnega načina plezanja v steni, v kateri so se pogoji ves čas spreminjali. Jeff Lowe je na primer v svoji knjigi Ice World (Svet ledu) trdil, da se bo lahko nadarjen plezalec, ki se bo dobro znašel v mešanem svetu, izognil uporabi tehničnih pripomočkov v moji smeri Beyond Good and Evil v francoskih Alpah. Zabavna pripomba plezalca, ki ni bil nikoli niti blizu omenjene smeri, toda pokazalo se je, da je imel prav. Že pri prvi in drugi ponovitvi ponavljalcem ni bilo treba seči po tehničnih pripomočkih, toda ne zaradi njihove nadarjenosti, ampak zaradi petnajst centimetrov debelega in dva metra širokega sloja ledu, ki je pokril drugače samo tanko, z ledom zalito razpoko v kotu. Kljub temu da so se v naslednjih treh letih po najinem prvenstvenem vzponu razmere drastično izboljšale, ni še nihče ponovil zadnjih štirih raztežajev, kar postavlja na laž številne trditve o opravljeni ponovitvi. Ta vrsta lažnivega širokoustenja me sili na bruhanje. Toda bolezni ni mogoče premagati samo z besedami. Govoričenje minus dejanje je enako nič. Človek se mora izkazati z dejanji.