… predvsem plezajo, ja. Toda že sprememba razlika med plezanjem v stenah Alp in vzponi na najvišje vrhove sveta je bila velika. Toda bila je nujna, ker sem po vzponu na Nanga Parbat izgubil prste na nogah. Po vseh štirinajstih osemtisočakih nisem več imel možnosti, da bi razvijal takšen alpinizem – med drugim sem plezal tudi prvenstvene vzpone in opravil dvojno prečenje osemtisočaka – saj bi se lahko samo še ponavljal. Seveda so ostali nekateri izzivi, nekatere stene, ki so jih nato preplezali drugi, tudi Slovenci, denimo. Ampak zame je bilo izpolnjeno in takrat, bil sem star dobrih štirideset let, sem dobil občutek, da je dozorel čas za kaj drugega. Zato sem šel v puščave. S puščavami bom končal to leto, če mi uspe … Pozimi sem s karavano in v družbi sina prečil osrednji del Sahare, zdaj pa se v veliko puščavo odpravljam sam. Potem bom prost, da bom lahko še posebno navzoč tu, pri nastajanju in gradnji muzeja.