Visim na starih klinih sredi stene in čakam. Sivi oblaki tiščijo skalne stene naokoli nekam navzdol, vsaj tako se mi zdi, in veter tu in tam prikolovrati okoli vogalov. Moja vrv izginja nekam navzdol čez previs, na drugem koncu je Urban, ki prav tako čaka. Pravzaprav sva že dočakala, saj že slišim glasove, ki prihajajo od spodaj. Kmalu čez previs pridejo najprej roke, nato se prikaže čelada in brez kakšnega predaha plezalec pleza navzgor proti meni. Moj fotoaparat škloca, brni kamera, Silvo Karo pa z nezmanjšanim tempom pleza mimo mene. Še malo in že je vpet v sidrišče zgoraj, zakliče: "Štrik!" in kmalu za tem še tisto klasično plezalsko: "Varujem!", potem pa vleče vrv, kjer je na drugem koncu še ena plezalska postava. Marko Lukič se kmalu prikaže, telovadi po oprimkih, plezalniki se hitro premikajo po drobnih stopih na sivem apnencu in kmalu je pri Silvu na varovališču. Izmenjata le nekaj besed in Marko nadaljuje. Najtežji raztežaj. Za naša plezalca nič posebnega, le nekaj bolj previdnih gibov, čeprav običajni plezalci tukaj porabijo kar precej truda in časa, da se prebijejo čez. Smer se imenuje Šubara direkt in je ena težjih klasik v steni Aniča kuka sredi Nacionalnega parka Paklenica. Iz stene se vidi na morje, ki pa ga tokrat nekoliko zakrivajo meglice. Plezalca plezata navzgor in izgineta za vogal, z Urbanom pa se preseliva nekoliko višje in prične se čakanje. Spremljava namreč maraton, ki je tokrat prav posebne vrste - plezalski maraton.