Ključna oseba za betonski trend je Henrik Jereb, profesor angleščine iz Ankarana, ki je prvo betonsko barko splavil leta 1976, vsega skupaj pa je na morje spravil pet betonskih plovil. Konec sedemdesetih je na zagrebškem velesejmu uprizoril javno betoniranje barke, rezultat promocijske akcije, v kateri je nejevernemu zagrebškemu občinstvu serviral dozo slovenske alter norosti, pa je odkupil hrvaški igralec in kasnejši hrvaški politik Boris Buzančić: Okoli nas se je gnetlo neznansko dosti ljudi. Naša predstava je bila na vsem sejmu najbolj komunikativna. Občinstvu se je v glavah motalo, češ, to bi pa tudi jaz zmogel, vendar pa je bilo preveč ljudi preambicioznih. Tisti, ki so se lotili večjih bark, se pravi takih, ki so bile dolge okoli deset ali enajst metrov, so praviloma zašli v težave. Za večje barke potrebuješ močnejši motor, težje jo je narediti, že pletenje mrež iz žic ni enostavno, se spominja zagat svojih posnemovalcev Jereb, ki pa ne popušča. Še vedno je v samograditeljskih vodah in ne odstopa od ideje, da so lahko plovila dostopna tudi manj premožnim ljudem, le da je beton zamenjal za železo. Ravno v teh dneh na domačem dvorišču vari barko, ki je po njegovih besedah vrhunec dolgoletnih izkušenj. Je pa res, da navdušenje in ogenj v očeh umirata. Samo še par nas sanjari naprej. Za tole šestmetrsko kovinsko barko sem za material dal 130.000 tolarjev in vse, vključno z jadrom, bom naredil sam, pravi neutrudni graditelj.