V ritmu začetnikov kolesarjev sva se na popolnoma stranski, neprometni cesti končno znašla z ramo ob rami, s krmilom ob krmilu. Sprostiti njegovo »zategnjenost« ni bilo lahko niti z vici niti z opozorili, da lahko ujameva kako fletno kolesarko, če se nama hitrost dvigne vsaj na 20 kilometrov na uro. »Kako zgledam na biciklu? Se mi opazi, da berem Polet, a?« sta bili dve njegovi vprašanji. Meni je bolj deloval, kot da bi bral Ognjišče; njegova vožnja je bila varna, spodobna in polna vere v boljše kilometre, ki so sledili. Predlagal sem, naj pelje za mano in me opazuje pri vožnji. Naročil sem mu, naj me posnema pri prav vseh gibih. Celo ukazal sem mu, naj prestavlja takrat, ko bom prestavil jaz. Vedno naj ima verigo na enakem zobniku, kot jo imam jaz, ker je to itak napaka vsakega kolesarja začetnika – vsi obračajo pretežek prenos in vsi narobe držijo krmilo. Tekač je bistre sorte in je hitro dojel, da mu skušam samo polepšati vožnjo. Nekje pri dvajsetem kilometru je sledila serija treh težavnih ovinkov po ravni cesti, ki je peljala skozi eno od gorenjskih vasic. Sama sreča, da je bila vas vsa na njivah ali v tovarnah. Ljubi Jezus, kako je pletel mrežo čez vso vas ... in to zgolj zaradi treh ovinkov. Sam je priznal napake. Bentil je nad prehitro vožnjo in šele ko sem mu povedal, da sva skozi vas »drvela« s tako hitrostjo, kot je njegovo povprečje na 42-kilometrskih maratonih, je rahlo zardel.