Oreste naredil ogromno. Vedno je poudarjal, da se “nobena ženska ne rodi kot prostitutka, vedno pa se najde, kdor bi hotel, da bi to postala”. Zato je začel javno prijavljati in razkrinkavati “trgovanje” z “novimi sužnjami”; na sodišču je tudi že večkrat nastopil kot priča proti številnim kriminalcem, ki so pletli mreže tovrstnega suženjstva. Na tak način je številna mlada dekleta tudi začel sprejemati in braniti v svojih središčih. Od leta 1990 dalje je g. Benzi s svojimi prostovoljci v trinajstih italijanskih deželah rešil s pločnika in sprejel v svoj krog okrog šest tisoč deklet! Še se spominjamo, kako je leta 2003 obiskal papeža Wojtylo v spremstvu nigerijske prostitutke, bolne z aidsom: srečanje je ganilo svetega očeta in vso javnost. To so konkretna dejanja človeka, ki ga je gnala krepka vera. O Jezusu je rad pravil, da je to najbolj simpatična oseba, ki ima moč delati vse novo. Vero lahko posreduješ drugemu, samo če jo osebno živiš in tako posredno “presajaš” s svojim življenjem, je povedal v nekem intervjuju. Kristjani moramo nastopiti pogumno in od županov, prefektov, parlamentarcev, ki smo jih izvolili, zahtevati, naj rešijo konkretne družbene probleme, ki so pred očmi vseh. “Če kristjan nima poguma resnice, kaj sploh je?... Ne bojim se hudobije, molka poštenih pa ja... Zakaj kristjani ne ukrepajo? Zakaj samo pridigajo? To ni dovolj!” Bil je prepričan, da je treba proti nasilju uporabljati razum. Sam je tudi pravil, da on ni ustanovil ničesar: “Reveži, na rob postavljeni ljudje, osebe s fizičnimi in psihičnimi težavami so nas našli in prebudili. Mi smo samo dali na razpolago svoja življenja.”