Otroci prihajajo po napotitvi centrov za socialno delo, kjer gre za varnostni in preprečevalni ukrep ali pa od sodnika za mladoletne ob vzgojnem ukrepu oddaje v zavod. Nastanijo jih v dom in potem obiskujejo osnovno šolo kar z otroki tega šolskega okoliša. Resda so zaradi svojih posebnih potreb v ločenih oddelkih, kjer je največ po osem otrok, a med njimi se spletejo tudi ljubezenske vezi in domski otroci sebe imenujejo kar Verženci. Kraj so sprejeli za svoj drugi dom in dobro jih sprejemajo tudi domačini. Med starejšimi gojenci so sestavili kodeks, ki je veleval: "Ne kradi v Veržeju (če že moraš, potem v sosednji vasi)!" Okolje jih odlično sprejema. Nazadnje so na dobrodelnem koncertu Poj z menoj zbrali denar za prenovo opreme v domskih skupinah. V šestih prostorih, opremljenih po zamislih in dogovoru članov skupine, diši po novem pohištvu, obešajo nove zavese in sami pleskajo stene. Odkar sami skrbijo za prostore, je v vsem letu manj loma, kot ga je bilo prej v enem tednu. Tudi pobegov zaradi obiskov domačih tako rekoč ni več. Pred desetletjem so bili skoraj dnevni (nočni) pojav.