Predzgodovina te ustanove se je odigrala v mnogo širšem prostoru v 16. stoletju, ko sta se začela razvoj kočij in z njim poudarjena estetska, družbeno-prestižna in reprezentančna uporaba konj tako v vprežni vleki kot za ježo. V drugi polovici tega stoletja so se uveljavila posebna estetska pravila: konj je moral tudi najtežje obremenitve prenašati navidez lahkotno in v popolni skladnosti s svojo anatomijo. Ta je morala biti usklajena s slogovnimi merili tedanjega časa, po eni strani z renesančnim lepotnim kanonom, ki se je zgledoval pri antiki, po drugi pa z barokom, ki je imel rad bujne oblike, veliko razgibanost in teatralne zunanje učinke. Te zahteve so v odnosu do konja in načina njegove uporabe dosegle vrhunec v tako imenovani španski šoli, ki se je začela na Iberskem polotoku s križanjem domače, že iz rimskih časov poznane in cenjene konjske rase z najbolj plemenitimi konji iz arabskih dežel. Iz Španije sta se vzgoja in šolanje takšnih konj razširila po vsej Evropi in sta dosegla vrhunec na habsburškem cesarskem dvoru na Dunaju. Leta 1562 je sin cesarja Ferdinanda I., tedaj še nadvojvoda Maksimilijan, uvozil španske konje in v Kladrupu na Češkem vzpostavil gojitveno kobilarno (tam še zdaj gojijo bele lipicance in črne frizijske konje). Deset let pozneje so na Dunaju zgradili pokrito špansko jahalno dvorano in zanimanje za tovrstno dejavnost se je hitro stopnjevalo.