Na jugu Francije se v Sredozemlje izliva reka Rhone. Na skrajnem robu njene delte čemeče mestece Saintes-Maries-de-la-Mer (svete Marije na morju), je kraj svetega in Romi, ki vsako leto konec maja iz cele Evrope priromajo vanj, so predani kristjani. Tu se 24. in 25. maja slavi ime treh svetnic: Marie Jacob, Marie Salom in Sare. Prvi dve sta favoritinji belih vernikov, medtem ko je slednja, imenovana tudi črna Sara, oziroma Sara-la-Kli, zaščitnica Romov. O izvoru in usodi svetnic ni zanesljivih podatkov, je pa legenda, ki gre nekako takole: Po Jezusovem križanju, ko je pregon proto-kristjanov dosegel vrhunec, sta njegovi bližnji sorodnici Marie Jacob in Marie Salom v začetku našega štetja zapustili rodno Judejo. Na krovu skromne barkače sta s sotrpini Lazarjem, Marijo Magdaleno in neimenovanimi apostoli, po dolgem in mukotrpno prekrižarili Mediteran. Ko so se njihova stopala spet dotaknila kopnega, jih je od domovine ločilo 3000 km zračne linije. Medtem ko so se apostoli nemudoma podali v notranjost tuje dežele opravljati sveto poslanstvo, sta njuni priletni materi, Marie Jacob in Marie Salom ostali kar na mestu, ki se danes imenuje Saintes-Maries-de-la-Mer. Pod njuno taktirko je zrasla prva cerkvica na galskih tleh in kaj kmalu je bila pokristjanjena avtohtona okoliška populacija skupaj z rimskimi zavojevalci. Glede Sare je legenda bolj neodločna. Po prvi verziji naj bi bila temnopolta mladenka njuna služabnica, po drugi pa glavarka plemena Ciganov, ki naj bi tudi naseljevali dotične okraje in pod njenim poveljstvom voljno sprejeli novo religijo. Slednja se nikakor ne ujema s podatki o prihodu prvih Romov v Evropo. Zmedo kaže pripisati mešanju romske in krščanske mitologije. Po mnenju romologov naj bi bila sveta Sara pravzaprav Sati Sara, inkarnacija indijske boginje Ume, družice boga Šive, ki jo je Cerkev vešče prekvalificirala v črno devico. Obema je skupno le to, da sta povezani z vodo. Kakorkoli, sveto pristanišče je bilo že od zgodnjega srednjega veka arena romarskim druženjem. Leta 1448 je kralj Ren ukazal izkopati temelje razrušene cerkvice. Prst je razkrila ženski okostji, ki naj bi pripadali Marie Jacob in Marie Salom (moderna znanost je potrdila, da izvirata iz prvega stoletja n.š. in da sta orientalskega izvora). Dandanašnji tvorijo posmrtni ostanki, shranjeni v lični dvogrbi skrinji, skupaj z leta 1862 za svetinjo razglašenima kipoma Marie Jacob in Marie Salom ter kipom Sare-la-Kli, materialno substanco verskega veledogodka. Romanje, ki ga je z udeležbo kardinala Roncallija leta 1948 naposled požegnala tudi sveta stolica, kulminira v dveh procesijah k obali bledega morja. Potem ko se prvega dne iz niše pod stropom asketske romanske cerkve po vrvi spusti v ekstatično množico skrinja z relikvijami svete Marie Jacob in Marie Salom, počasti valove blatnega Mediterana najprej lesena statua sv. Sare, ki ji naslednjega dne sledita Marie Jacob in Marie Salom v umetelno izrezljanem čolniču. Vrhunec in s tem tudi konec ceremonij je dosežen, ko se iz gozda do zadnjega trenutka dotikajočih se rok zopet dvigne pod strop skrinja z relikvijami, kjer na svojem visokem mestu ostane vernikom nedotakljiva do naslednjega leta. Nasploh je slovesnost izredno taktilna: verniki se dotikajo in pljubljajo konce oblačil Marie Jacob in Marie Salom, jima božajo lica, pretipajo in prepoljubijo vse stranice skrinje z relikvijami, najbolj vneti pa obnje prav polteno drgnejo konice dolgih belih sveč, ki so pravzaprav namenjene sv. Sari. Ona je nedvomno tarča najmočnejših čustvenih izlivov. Situirana nekoliko odmaknjeno, na dnu peklensko vroče in zadušljive kripte pod oltarjem, se skozi špalir gorečih in talečih se sveč skrivnostno nasmiha neprekinjeni koloni romarjev. Redki izbranci jo smejo ogrniti s posebej za to priložnost skrojenim pregrinjalcem, ki se jih je z leti nabralo toliko, da se prelestno Sarino lice dobesedno utaplja v plasteh nakopičenih oblačil. Videl sem s primerno mero skepse obdarjeno gospo, skloniti glavo med Sarini stopali in prebirati živopisno blago, dokler ni z zmagoslavnim vzklikom zbrani rodbini pokazala krajec zlatorumene tkanine - njihovo daritev izpred let. Otrokom, posebej tistim najmanjšim, je dotik kakega dela svetinj očitno še posebej koristen, saj starši ne skoparijo z energijo, ko gre za drgnjenje njihovih mlahavih ročic obnje. Pogledu laika so poleg konjenikov v tradicionalni provansalski opravi, Arležank v gosposkih narodnih nošah in množice živopisanih praporov, banderc in vsakršnih križev na dolgih fižolovkah, gotovo najbolj všečni Cigani. Polikanem rasizmu gospodarjev francoske besede v brk, bi brez njih celoten dogodek izgubil večino pikantnega kolorita. Plima njihovih mobilnih domov za teden, deset dni preplavi pedantno urejeno mestece na robu velike močvare. Njegova površina se v prazničnih dneh poveča za nekajkrat. Center, obala in cestni dostopi so zatrpani z improviziranimi tabori večnih popotnikov. Prometna in večina ostalih pravil imajo time-out, trgovci in gostinci so z eno nogo v raju, z drugo v peklu. Seveda so časi kričeče ornamentiranih ciganskih kočij, ki so navdihovale Van Gogha in naganjale strah v kosti ustaljenemu prebivalstvu davna preteklost. Z izjemo peščice muzejskih atrakcij in pa vprege svetlolasega Jana, ki je prikopitljal iz daljnega Den Haaga, moderni Romi romajo po svetu v novih kombijih, avtodomih ali pa kolosalne prikolice vlečočih jeklenih konjičkih. Nasprotno ljudskemu verovanju dajo veliko na zunanji izgled - vozila so zloščena do popolnega sijaja, prav tako njih lastniki s sopotniki. Tiskane in medmrežne informacije, da gre tu za svetovni shod verujočih Romov, negirajo tablice povečini iz sosednih držav prihajajočih vozil. Ko sva pod večer prvega dne v najinem kombiju, sredi enega od taborov s kolegom sortirala vtise, prisluškovala z vseh strani vibrirajočim salvam zvokov in vdihavala vonj morja, mesa na ražnju in urina, sva nenadoma ugotovila, da so prav vsa vozila deviško bele barve. Skovala sva briljantno teoretsko razčlembo te sociološke uganke in se omotična od grand-cru-classe-bordojca prepustila pikom pobesnelih komarjev. Zjutraj nama je teorijo sesul prihod dveh futuristično nadgrajenih modrih kombijev z luksemburško registracijo. Posploševanjem ne kaže verjeti - tako kot slovani ali anglosaksonci, so si Romi lahko med seboj hudo različni. Očitna je bila diskrepanca med številčno prevladujočimi francoskimi in italijanskimi Romi na eni strani, ter španskimi Gitanosi na drugi, ki so edini, v veliko zadovoljstvo vseh prisotnih, donekod zadostili klišejem o divje pojočih in plesočih Ciganih. V srednjem veku, pred zmagoslavnim pohodom klasike, so bili Cigani vladarji evropskega univerzuma glasbe, na vsakem dvoru je bil maestro za glasbo njihove krvi. Recimo temu lanski sneg. Ampak flamenco, ta rudimentarna zmes kitare, sinkopiranega ploskanja, eventualnih kastanjet in animalično strastnega glasu, pospremljena z obveznim plesom, ki je zopet zmes indijsko-hipnotično-gracilnega gibanja rok in nekako jeznega teptanja mamke Zemlje, kot bi bila ona vzrok človeški ozkoumnosti in ozkosrčnosti... flamenco je definitivno romski izum. In definitivno prevladujoča glasbena zvrst na praznovanju treh svetnic. V vsakem odmoru med liturgičnimi postopki, z nagnjenjem proti večeru in noči, so se okoli cerkve in v bližnjih uličicah iz vsesplošnega šundra bliskovito formirali krogi človeških teles iz katerih je krčevito utripnil flamenco na tisoč in en način in, razumljivo, nemudoma pritegnil množico zijal, da bi potem iz nerazumljivih razlogov enako hitro zamrl. Flamenco živi med rojstvom in smrtjo presežka v človeku. Mladi so se varno držali variacij ponarodelih hitov ali celo Gipsy Kingsov, starejši izvajalci so mojstri. Vsa umetnost je v zrelem doziranju eksplozije temperamenta in dostojanstvene zadržanosti. Dodatna atrakcija je bila skupina profesionalcev, ki je eksotike željnim servirala polikan slovansko-ciganski melos in v pavzah med komadi izdatno popravljala proračun z nastavljanjem klobuka in prodajo številnih CD-jev. Fenomen sta bili starejši Romki z bobenčkom in kastanjetami, ki sta si izredno precizno in hipoma izbrali primerno lokacijo, odigrali prodoren pol-minuten komad, pobrali denar in že nadaljevali za naslednjim vogalom. Vse ostalo je bilo bledikavo popevanje verskih pesmi, katerih na rumenem papirju fotokopirane tekste so številni duhovni vneto delili narodu in jih potem s hreščečimi megafoni spodbujali k sodelovanju. Iz tega žanra je bil edini spoštovanja vreden dosežek zaključna ceremonija, ko je med dviganjem skrinje z relikvijami na svoje mesto pod strop, nabito polna cerkev v en glas prepevala nekakšno himno, ki so jo prekinjali huronski vzkliki: naj živi sveta Marija, naj živi sveta Sara! Takrat je akustična notranjost svete institucije pokazala svojo moč. Zanimivo je bilo opazovati komunikacijo (oziroma pomanjkanje nje) med Romi in ne-Romi. Če so bili Romi enotno zaprti navzven in fokusirani sami nase, so bili drugi kot običajno razdeljeni na pro et contra. Odnos kontrašev najlepše ilustrira angleški princip: "If I don't look at it, maybe it will go away." ali morda fraza "narediti se Francoza", personificirajo pa ga vsepovsod prisotne skupine žandarjev s hecnimi, dobrodušnimi cilindri na glavah ali pa bolj redki kvinteti CRS-ovcev v specialnih borbenih kombinezonih z absolutno grotesknimi, zlatimi zadrgami nad intimnimi organi. Progresivce, tiste ZA, karakterizira mimikrija, bolje rečeno maškarada, tako kostumska kot obnašalna. Ostarele gospe v ciganskih kostumih iz prejšnjega stoletja, kot z razglednice snete, dobesedno perfektne in ravno zato nekam falš, izkušene hipijevke, nadgrajene s kakšno cigansko ruto in nekaj opa-cupa gibi rok ali pa štiri samozavestne lezbijke, ki so se po suvereno odplesani noči do krvi steple pred svojim šotorom, da bi si naposled hlipajoče padle v objem. Tako je, privilegiranim belim ženskam so tako preko palca, cigani bližje po duši, medtem ko so belim moškim morebiti bližje po denarnici. Romanje k svetim Marijam in Sari je namreč prvovrstni biznis in atrakcija, ki s svojo barvitostjo lukrativno nadgrajuje siceršnji imidž turistično razvite regije. Camargue: mirne lagune, jate flamingov, črede provansalskih bikov, divji beli konji, grmiči lavande, riževa polja... in Cigani. Odtod širokogrudni lassez faire v Saintes-Maries-de-la-Mer. Za razliko od Mohikancev, ki jim še to ni bilo dano, postajajo Romi segment turističnega daj-dama.