Z vso potrebno kramo sem priropotal do Lucije, preložil ropotijo v čoln in nato sva odbrenčala proti piranski punti. Med potjo mi je Lean razložil, da ugorje lovi za diplomsko nalogo. Ko ga ujame, različna tkiva pripravi za analizo. Gre za širši projekt, ki ga dela v okviru Instituta Jožef Stefan pri dr. Mileni Horvat in pri mentorju z biotehnične fakultete dr. Tinetu Valentinčiču. Cilj projekta je ugotoviti, kakšne so koncentracije živega srebra v Tržaškem zalivu. Ugor je predator, končni člen v prehranjevalni verigi, in v njegovih tkivih se zbirajo snovi, ki jih goltajo druge morske živali. Torej tudi živo srebro. In organsko živo srebro je okolju in ljudem prekleto škodljivo. "Ujeti moram nekaj ugorjev različnih velikosti. Majhne, srednje in večje. Samo pazi, pod vodo bo precej divje," me je opozoril. Oprtana z zalogo zraka sva čofnila v morje, ki je na površju videti povsem spodobno. Jata ogromnih fratrov je brezskrbno švigala nekaj metrov globoko. In nekaj vesljajev stran je plavala jata orjaških, kakšno kilo težkih kavalov. Piranska punta je naravni rezervat, v katerem je količina rib več kot spodobna, Redko kje na Jadranu je mogoče srečati toliko rib na enem mestu. Nekaj deset metrov stran, v globini, kjer se je rezervat že končal, pa je začela voda spreminjati na dnevno sobo, v kateri že dolga leta niso pobrisali prahu in ometli pajčevin. Morske alge, strah in trepet turističnih delavcev, so še vedno lebdele na globini desetih, petnajstih metrov, sprijete v velikanske sluzaste pajčevine. Morsko dno je spominjalo na opustošeno pokrajino. Iz gnijočih alg se je na dnu naredila pol decimetra debela preproga, ki spominja na umazano vato. Skozi vodo se je videlo le še dva, tri metre. Preproga iz alg je počasi gnila, izpod preproge pa se je ob mahanju s plavutmi dvigal črn, skoraj sajast mulj. Zaradi alg je dno v Piranskem zalivu že nekajkrat doletela hipoksija, pojav, ko na morskem dnu zaradi gnitja alg zmanjka kisika. Nevretenčarji, ki ne morejo pobegniti z morskega dna, zaradi pomanjkanja kisika poginejo. Le ob kanalizacijski cevi, ki je privzdignjena iz peščenega dna, se življenje kar bohoti, saj imajo živali in rastline tam dovolj kisika. Hja, če bi v globini stal kak umetni podvodni greben, bi ob hipoksijah nevretenčarji vsaj vedeli, kam gredo lahko po kisik. "Tule počakaj," mi je kakih dvajset metrov globoko pomahal Lean, iz vrečke potegnil vabo in jo nastavil pred odprtino, v kateri bi utegnil taboriti ugor. Ob kanalizacijski cevi se pravzaprav v vsaki luknji skriva ugor. Medtem so se okrog naju dvigovali oblaki mulja. Zaplavala sva še nekaj metrov, do konca cevi, kjer bi lahko kampirala še ena kačasta morska zverina. Lean je pokazal, da je beštija doma, da ima skoraj obseg mortadele, ter skomignil z rameni, ko se je ugor potegnil globoko v cev, ker je ugotovil, da mu preti nevarnost. Torej ne bo nič? Sam ga niti videl nisem, tako urno jo je popihal v globino kanalizacijske cevi. Vrnila sva se do točke, kjer je Lean nastavil prvo vabo. Aha, nekaj bo. Z roko je segel v luknjo, v kateri je čemela kačasta riba, in jo izvlekel iz luknje. Oblak mulja je dokončno prekril okolico. Videl sem samo rep velike živali, ki je žilavo opletal. Potem se je nenadoma umiril. Dober meter in pol dolga riba, težka kakih osem kilogramov, debela kot največja plastenka kokakole, je bila ukročena. Da takale zverina plava vsega dobrih 200 metov od piranske obale, se mi je motalo po glavi. Pozneje mi je Lean rekel, da je ugorjev veliko. Ko je z ukročeno zverjo plaval proti obali, mi je bilo jasno, da si štorije o morskih psih ni izmisli. Torej je vse res. Pogled mi je nehote uhajal proti modrini. No, ni bila ravno modrina. Bolj zelenkasto-algaste barve je bilo morje. Se bo kje zabliskala kakšna trikotna plavut?