Kopališče Kodeljevo, minulo soboto popoldan. Privoščil sem si »back to roots«. Da preverim, v kakšni fazi je slovanovstvo. Na pot sta me navedli dve mladi mamici, ki sta oni dan pred našim Oporiščem zreferirali, da sta bili na Kodeljevem in da je bilo fino. Slovan je logičen. Na njem je dovolj prostora za vse. Za njih, upokojence, družine z resnejšimi zalogami hrane, osamljene spektatorje. Celo za tipe s plavalnimi očali in ambicijami po več deset dolžinah ni večjih težav oziroma motečih soplavalcev, pa čeprav v vodi ni postavljenih prog. Razvpitih bratov Romov nisem opazil, seveda pa tribuna, kot tradicionalno najbolj živo prizorišče na Kodeljevcu, kot je bilo temu vedno ime, pripada malim predmestnim kraljicam in njihovim vrstnikom v testosteronsko najbolj burnih letih. In izjava dneva seveda pripada enemu izmed njih. Starejšemu najstniku, ki je v družbi prijatelja ob robu bazena z raznimi igrami v vodi pecaril dve lepotički. Ena očitno ni pristala na neki predlog, na kar je omenjeni odvrnil: »Ne ti meni ne! Ni pri meni ne! Pri meni je samo ja ali pa ja.« Turbo teen. Ko sem dogodek razložil prijatelju, sicer očetu hčerke, mi je odvrnil, da bi malemu v tem primeru predlagal igro »udaranje majmuna«. »A kako gre? On je majmun, jest ga pa tepem,« mi jo je še pojasnil. Ah, to življenje poleti. Menda je bilo vedno isto. A da ne zablodim. Srž slovanovstva na kopališču Kodeljevo sem vedno dojemal skozi zelenico, ki se razteza za tribuno. Seveda poleg smradu iz bližnje črevarne (ki je bivša) ter zvokov vlaka, ki pride mimo. To je zelenica, za katero smo že pred 30 leti stalno pričakovali, da jo bodo nekega dne zravnali, ji ukinili naklon in na njej naredili nekaj spodobnih športnih igrišč. Da se zgodi scena. Košarkarska, nogometaška, odbojkarska? Igrati navkreber pač ni žur. A to je srž slovanovstva. Da ne dobiš, kar bi rad in kar se ti zdi pametno. No, po desetletjih čakanja na idejo je na zelenici zmagal neki, rekel bi ženski princip. Od preostalega dela kopališča so jo poudarjeno ločili z novo asfaltno obvozno potjo, kar jo vsaj za moje videnje prostorskega urejanja in teh reči dokončno definira kot mirno zaledje. Prostor za branje knjig, skrivanje pred soncem, poležavanja v senci, spanje, muckanje, morda tudi blagi peting. Nikakor ne napačno, predvsem pa končno nekaj. Sploh sem pa dobil vtis, da bi moštvu na bazenu dandanes še največje veselje priredil, če bi jim nekje postavil fitnes na prostem, pa da se kosajo v dvigovanju uteži. Kot na Venice beachu, kakopak. Slovanovski duh na Kodeljevem je torej posodobljen, vendar pa še živi. Spremembe so počasne in bržkone je to v teh časih vzpodbudno. Sem si pa, ne bodi len, na koncu dne privoščil še otroški bazen, kjer na sredini stoji rdeča mušnica, iz katere z vseh strani teče voda. S solidno močjo se ti zvali na pleča, tako da lahko doživiš celo blage masažne učinke. Stojim tako pod vodnim plazom, ko v notranjost, pod klobuk mušnice, kjer tako kot za vsakim slapom, pa naj bo še tako majhen, obstaja posebej odmaknjen skrivnostni svet, priplava zgodnja osnovnošolka in me zvedavo pogleda kot neko zanimivost. In mi prekine užitek. Glede na to, da ne podcenjujem otrok, povsem mogoče, da celo zavestno. Boljše da grem, me je spreletelo v istem trenutku, kot kakega telovadnega učitelja, ki si ne upa več pri uri telovadbe punčkam asistirati pri prevalih. Pedofilske afere so danes nekaj najbolj hitro vnetljivega.