Srečanje s tradicionalnimi plemenskimi ljudmi mi ni samo osmislilo poti, ampak za vedno spremenilo moj pogled na svet. Evropocentrična vrednostna lestvica, na kateri so oni spodaj in primitivni, mi pa zgoraj ter napredni, se mi je prekucnila na glavo. Vsesplošno sprejeto stališče, da pripadniki plemena nimajo od lastne skupnosti ločene osebnosti, za razliko od nas, ki smo predvsem posamezniki, združeni v skupine, pa se mi tudi ne zdi več samo po sebi umevno. In medtem ko je ladja drsela skozi neskončno zelenino papirusa in plavajočih hijacint, iz katere se je morda enkrat na dan kot privid prikazal deblak z golim veslačem, sem se v mislih zahvaljevala vsem tistim, ki so me napotili v Sudan. Trdili so, da tako ohranjenih samosvojih kultur in tako naravnih ljudi, kot živijo na jugu Sudana, ni nikjer več; ne v Afriki, kaj šele kje drugje. No, mogoče so še, nekje globoko v Amazoniji ali v Novi Gvineji, toda če jih želiš obiskati, moraš biti pustolovec in še športnik povrhu. V Sudanu pa so bili vsepovsod, celo v mestih, na vlakih in ladjah. Njihov spokojni življenski ritem se ni kresal z našim.