Naslednji dan smo se le počasi odpravili s platoja proti baznemu taboru. Najprej smo si rekli, da nas nobeden ne spravi pokonci, dokler ne posije sonce na šotore, toda jutro je bilo oblačno in sonca tistega dne ne bi dočakali. Zato smo se brez pravega zajtrka - prav nič nam namreč ni teknilo - odpravili proti robu platoja, od koder smo se začeli počasi spuščati proti vznožju gore. Toda v bazni tabor smo se vračali samo mi trije z Maticem in Urošem. Matej, Aleš in Boštjan, ki jih je prejšnji dan zavrnil severni greben, so se odločili, da poskusijo še enkrat, seveda po dnevu počitka. To bo njihov že tretji dan na velikem ledenem platoju pod steno in ker jim hrane ni ostalo prav veliko, je bila njihova vztrajnost vredna še toliko večjega občudovanja.