Plato pod steno je bil idiličen. Skalna puščava z nekaj pritličnega mahovja in dvema jezercema, s tistim večjim s 15 metri v dolžino in desetimi v širino. Mlakama, pravzaprav. Stena nad nama je bila videti fino. Strmejša kot na fotkah, ampak tega sem bil že vajen. Doma pred računalnikom je videti vse manj strmo kot potem v živo. Prehodi, po katerih smo vlekli s prstom, so se pokazali čudno neuporabni, prekinjeni s skalnimi odstavki, tista rampa, ki naj bi nas odvlekla iz stene, ni bila rampa, ampak konkretna strmina, se je pa prav po sredi pokazal prehod. V zgornjem delu kot leden slap, navpičen, a vendarle ... Če je led, se da, če se hoče.