V Pešti ni ščavja, kamor bi lahko skril venec, je rekel stric Bandi, ko so ga pretepenega, za nekaj zob siromašnejšega izpustili. Tam ni plevela kar tako. Koprive, ki se zdijo nedolžne, niso nedolžne, ne rastejo enostavno tako, kot jih je Stvarnik ustvaril. Sesedel se je in pljunil v lavor. Slina je bila krvava. Ni mi bilo treba naprej razlagati, razumel sem, da v tistem mestu ni mogoče nikamor potisniti venca, okrašenega z umetnimi rožami in svilenimi asparagusi, ne da bi človek dejansko nekoga pokopal. In jaz, v nasprotju z večino, sem stricu Bandiju verjel. Ta se mu je v Gostilni in slaščičarni Oláh smejala, ko je pripovedoval o tem, da je na pokopališču glavnega mesta neskončno ščavje, zapuščena in prekleta parcela, slabša od najbolj propadlega vrta v vasi; tudi oštevilčena je, ne spomni se točno kako, ker so ga med zaslišanjem tepli, nekaj čez tristo. Tam so zakopani junaki zdajšnje revolucije, dosledno je govoril zdajšnje. V to je prepričan enako kot v to, da sonce zjutraj vstane. Tepež pa je dokaz. Avovci so mislili, da polaga venec junakom, on pa je hotel samo skriti tisto plastično navlako. Težko so mu verjeli, da gre za fatalno zmoto in da on ni imel pojma, da tam v tako neprimernih okoliščinah počivajo junaki. Zadnje besede seveda ni rekel tako, a tudi nežnejša verzija je bila vredna dva dneva pretepanja. Stric Bandi je prepričeval vaščane, zagovarjal je svojo resnico, da so tam v neoznačenih grobovih vsi skupaj na kupu, otroci, vojaki in ostareli ministrski predsednik, zdaj so seveda to le različno velike kosti. A vendarle: tam se vali duh junakov.