Otroci ob sprejemu v bolnišnico potrebujejo ob sebi starše, ki jim bodo iskreno odgovarjali na vprašanja. Najtežje je odgovarjati na vprašanja o bolečini, ki je prisotna pri posegih ali ob sami bolezni. Bodimo iskreni z odgovori. Če vemo, da bo otrok doživel bolečino, mu ne skrivajmo tega. Povejmo mu, da ga bo bolelo in koliko časa bo ta bolečina trajala. Če zna otrok šteti, naj šteje skupaj s staršem (»…ko bova preštela do trideset, bo bolečina minila…«). Lahko mu povemo, da bomo takrat pri njemu in da mu boste pomagali pri premagovanju bolečine. Otrok naj starša prime za roko ali naj ima s seboj najljubšo igračo. Jok in vpitje sta normalni reakciji pri strahu, vendar otežujeta marsikateri poseg. Včasih je bolje počakati, da se otrok pomiri, mu razložiti, kako bo potekal poseg ali izbrati kakšen drug dan, če je to izvedljivo. Nikar pa ne recimo otroku, naj ne joka, da je že velik fant in podobne primerjave, saj mu s tem samo otežujemo situacijo. Poleg bolečine ima tako še težave s prerekanjem s starši in tako se napetost še poveča. Če ne vemo, kaj bi storili, si vzemimo premor in se pogovorimo z zdravniškim osebjem. Izkušeno osebje običajno pozna prave postopke. Če se otroku obeta več zdravniških posegov, pregledov, jemanje krvi in podobno, potem je potrebna daljša in boljša priprava, ki vsebuje oglede in pogovore z osebjem. Dogovorite se lahko za ogled laboratorija, da otrok vidi, kaj se dogaja s krvjo, ali za ogled bolnišnice, kjer so zanimive tudi pralnice in podobno. Seveda nihče od osebja ne bo skakal od veselja nad vašimi željami po ogledu, saj ima vsaka ustanova svoja pravila in utečeno delo. Kljub temu je vredno poskusiti, saj je dolgoročno gledano to dobro za otroka. Epruveta iz laboratorija, ki jo podari prijazna sestra, ima za otroka velik pomen.Vsekakor naj bi vsak otrok imel med svojimi igračami nekaj zdravniških pripomočkov (obveze, plastične brizgalke, škatlice, gazo, ipd), ki jih uporablja pri igri. Ko se otrok prelevi v vlogo zdravnika, mi pa v vlogo bolnika, je za otroka to posebno doživetje in kmalu ugotovimo, da uporablja iste tolažeče besede, ki jih uporabljamo odrasli. Tako na neki način vadi čuteče sposobnosti, hkrati pa s svojo zdravniško vlogo obvlada položaj. Oboje mu daje izkušnje za resnične situacije, sploh če starši ali plišasti medvedi dobro odigrajo vloge bolnikov.