Dan se je začel natanko ob šestih, v trenutku, ko se je Pendel sunkovito prebudil ob trušču tračnih žag in gradbišča in prometa v dolini ter ob krepkem moškem glasu vojaškega radia. »Ni me bilo tam, bila sta dva fanta, ona me je prva udarila in bilo je z njenim pristankom, vaša milost,« je sporočal jutru, kajti preveval ga je občutek grozeče kazni, ki ga ni znal pojasniti. Nato pa se je spomnil na sestanek z bančnim direktorjem ob pol devetih in planil iz postelje prav v trenutku, ko je njegova žena Louisa zastokala »Ne, ne, ne!« in si potegnila rjuho čez glavo; jutra so bila zanjo najhujši del dneva.