Lepo je tukaj v sončnem vremenu. Ne znam si predstavljati dva meseca monsuna, ker koliba deluje kot sito. Dež, vlaga in mraz, veter, to je monsun. Ob pogledu na riž z zelenjavo, ki ga jem že ves teden, začenši s trekingom po hribovskih vaseh, na glas sanjarim o kranjski klobasi. Jožetu se očitno zasmilim. Kje, za vraga, je skrival veliko salamo, ki jo je potegnil iz nahrbtnika? Jože ne govori dosti: »Od prašička, futranega z ječmenom in mlado travico, ki raste samo na Vranskem.« Z Lukom jo na obrežju poplakneva z dobrim burmanskim pivom in tudi v kotu beznice se dva mučita s hmeljevim napitkom. Ta hipnotični lesk v očeh ob pogledu na hladno pivo poznam. »Slovenca?« »Ja, iz Kočevja. Joco! Matjaž!« Enkrat na leto se jima strga, vzameta nahrbtnika in gresta v neznano. Kaveljca pri petdesetih! V mislih imamo jastoge in škampe, ko se vkrcamo na letalo za Ngapali. Iz osrednjega Mjanmara letimo dobro uro do Bengalskega zaliva, na peščene plaže pod palme, da si speremo ves tisti mestni smog in prah z gričevnatih stezic sredogorja. Na letališču nedaleč stran nas naložijo v nekakšen mali keson in peljemo se po razdrapani cesti. Slabi obeti. Raztovorijo nas pred bungalovi v palmovem gozdičku ob rajsko peščeno beli plaži. Vrsta novih bungalovov med palmami je dolga dober kilometer in med njimi stojita (pre)razkošna hotela. Nobenih ljudi ni, nobenih turistov. Le nekaj parov je, tudi gejevskih, nekaj samih deklet. In toplo morje, kakšnih šestindvajset ima. Ne let, stopinj. Dekleta so že malo v letih.