Ob vseh norih menedžerskih dohodkih, nad katerimi država očitno nima prav nobenega nadzora, je vsekakor treba opozoriti še na eno stvar, in sicer na hudo napačno, toda v Sloveniji žal prevladujoče mnenje, da je dobrih menedžerjev malo in jih je zato treba, ne glede na to, koliko zahtevajo, zadržati. Omenjeno napačno mnenje podpira prav država s svojim neutemeljenim razlikovanjem med zasebnim in javnim sektorjem, s katerim v slednjem (predvsem s fiksnimi plačami vodstva ne glede na uspešnost) tako rekoč onemogoča vsako pravo konkurenco, kaj šele odpust. Povprečno ljudstvo prav dobro razume, da nismo več v socializmu in da razmerje med plačo čistilke in direktorja ne more biti več 1 : 3, težje pa je razumeti, da je to razmerje v javnem sektorju naraslo že na 1 : 35 in v zasebnem ponekod celo na 1 : 100. Dejstvo je, da plače menedžerjev večinoma sestavlja fiksni del (od 85 do 90 odstotkov), plače delavcev, predvsem v proizvodnji, pa variabilni del. To pomeni, da direktor, ki najodločilneje kroji poslovno politiko in (ne)uspeh podjetja, prejema bolj ali manj enako plačo ne glede na to, ali podjetje ustvarja bajne dobičke ali katastrofalno izgubo, plača delavcev v proizvodnji, ki na odločanje nimajo nobenega vpliva, pa je najbolj odvisna prav od (ne)sposobnosti direktorja in njegove politike, kar je še posebej nesprejemljivo v podjetjih v večinski ali delni državni lasti. Da smo v tem res nekaj posebnega, kaže primerjava z Zahodom, kjer je kar od 30 do 65 odstotkov plače direktorjev odvisne od njihove uspešnosti.