Primer Miro Petek se je zgodil v Sloveniji (drugod po svetu se dogajajo še drugačne oblike pritiskov na novinarje) in govori o povprečni prepričanosti tudi nadpovprečno bogatih (ni nujno, da tudi nadpovprečno inteligentnih) Slovencev, da je treba in možno nad novinarstvom vzpostaviti takšno ali drugačno kontrolo. Mnogi menijo, da je možno novinarje ukrotiti z materialnimi prijemi (podkupnine, materialna odvisnost, usluga za uslugo ...), drugi, da jih je mogoče ustrahovati (z grožnjami, pretepom do invalidnosti, s tožbami, preprekami pri kakršni koli karieri), tretji, da jim je mogoče preprosto jemati službo, odrekati informacije, četrti, da je mogoče postaviti svoje novinarje, ki bodo pisali drugačno resnico od resnice (sklad za pluralizacijo medijev, na primer, bralci pa naj se potem znajdejo!). Skupni imenovalec je krvoločen boj za prevlado na trgu Resnice. In medtem, ko novinarji nimajo veliko časa, da bi se ukvarjali sami s seboj, ker letajo od tiskovne do tiskovne, od afere do afere, od suše do kloramfenikola, od stavke zdravnikov do stavke trgovcev ..., se vse močnejše skupine v svojih laboratorijih vse odločneje in poglobljeno spopadajo s teorijami o tem, kako bi bilo mogoče prisvojiti kapital objektivne Resnice in dokazati, da so novinarji v vsem tem biznisu samo strošek, ki ga je treba po pravilih ekonomske teorije spraviti na minimum. Od tod pojmovanja, da je novinarja zmeraj mogoče plačati še nekoliko manj. Od tod vse več »svobodnjakov«, honorarji in plače podobne plačam čistilk, od tod pojav množice novinarjev iz študentskih vrst, novinarjev iz vseh mogočih vrst, novinarjev samo zato, ker si upajo pisati in pri tem ni pomembno, kaj pišejo ...