(Nadaljevanje) Gospod Vizjak je zadnjič v odgovoru na mojo razpravo ob zaključnem računu dal simpatično prispodobo o tem, kako sem kot "mlad razvojni smrkač", kot me je poimenoval, nasledil dobro kmetijo in sedaj jamram, ker v malhi ni dovolj za zapravljanje in zapitek. "Mlad razvojni smrkač" je namreč ugotovil, da za lepo fasado kmetije, olepšano s krediti in kmetijskimi subvencijami, raste samo koruza za pitanje prašičev, pri tem pa za pitanega prašiča dobim manj kot za gujdeka. Na tej kmetiji ni ne novega traktorja (beri: novih tehnologij) in tudi ne znanja, da bi kmetijo iz ostarelega živinorejskega vzorca preusmeril v pridelavo ekološke hrane z višjo dodano vrednostjo in manjšim okoljskim davkom. Kar se sveti kot dobra dediščina, se tako hitro izkaže za prekletstvo, s katerim še tako dober novi gospodar ne more narediti nič pametnega. In enako je z državo. Svetleča gospodarska rast je temeljila na panogah z nizko dodano vrednostjo in na visoki inflaciji, namesto razvojnega prestrukturiranja se je barantalo in tajkuniziralo lastništvo, očitno kar v pisarni bivšega premierja, visoka zaposlenost zaradi mednarodne konjunkture pa je silila več kot polovico ljudi, da delajo za mizerne plače, ki komaj zagotavljajo življenje nad pragom revščine. Šolski sistem je bil samo eden od talcev političnih botrov desnice za njihove načrte, za privatizacijo šolstva, ne pa za sposobnost skupnosti, da poveča svoje znanje za razvojni preboj. Razlika med časom krize in konjunkture je zato očitna.