Lepo je v naši domovini biti mlad, so brigadirji s pesmijo odhajali na delovišča, potem ko so delavci iz gradbenih podjetij s stroji postorili svoje. Mladina je na traso, od naselja oddaljeno največ tri kilometre, tudi v dveh izmenah korala peš; na tovornjak se je povzpela le, če je bila razdalja večja. Četudi dela niso bila deljena na fantovska in dekliška, je bilo samo po sebi umevno, kdo se v zemljo zajeda s krampom in kdo toči vodo, v katero je prej stresel klor. Kot da je okus po njem ostal za vselej, podobno kot vonj po prašku proti mrčesu, s katerim so brigadirje posipali ob prihodu, ko so jih še pregledali in cepili. Za higieno je bilo nasploh menda poskrbljeno; epidemije se med brigadirji bojda niso širile, niti v Srbiji in v Makedoniji, kjer so bila naselja nameščena na območjih endemičnega tifusa, malarije, dizenterije. Po zdravniško pomoč so se mladi povečini zatekali zaradi žuljev in poškodb; med njimi so bile nekatere smrtne; 1960. denimo šest. Kot se spominja Marko, delo na trasi (od šeste ure zjutraj do opoldneva) sicer ni bilo pretirano naporno, mladina je, navadno v trojicah, pač polnila in praznila samokolnice po svojih močeh. Po beležkah (dekliških) »statističarjev«, ki so merili storilnost, so rezultate objavljali na deset dni, ob dekadah, ko so ocenjevali tudi življenje v naselju. Da bi mladina razvijala tekmovalni duh in presegla normo, so organizatorji najbolj prizadevnim pripenjali bleščeče se udarniške značke in izročali pisne pohvale.