Pokonci sem bil nekaj čez šesto, ravno tako kot takrat, ko se mi je šola zdela še nekaj imenitnega in zanimivega. V bistvu pa sem imel tremo. Takšno čisto pravo tremo. Tečaj se je sicer začel šele ob dvanajstih, vendar pa sem kar naenkrat imel veliko opravkov. Tudi obriti sem se moral (česar mi takrat, ko se mi je šola zdela še nekaj imenitnega in zanimivega, res ni bilo potrebno početi). Sicer pa bi zelo težko rekel, da se nisem pripravil. Tako sem, recimo, čez vikende gledal in gledal francoske filme, se čudil in se poskušal prepričati, da se bom morda česa že naučil. Ter da Francozi včasih govorijo tudi počasi. Ogledal sem si: Le Cercle rouge (Rdeči krog), iz katerega sem se naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Alain Delon; Plein soleil (V zenitu sonca), iz katerega sem se še enkrat naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Alain Delon; L’Armée des ombres (Vojska v senci), iz katerega sem se naučil, da so prijateljstva med vojno še posebej zapletena; Le Corbeau (Vran), iz katerega sem se naučil, da je opravljanje brez introspekcije lahko smrtonosno; Mesrine, iz katerega sem se naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Vincent Cassel (oziroma: to sem se naučil predvsem iz drugega dela filma); Les Enfants terribles (Grozni otroci), iz katerega sem se naučil, da je imel Jean Cocteau sitno piskajoč glas; 5×2 (Pet krat dva), iz katerega sem se naučil, da so nekatera razmerja katastrofa, pa če jih spremljamo od začetka do konca ali pa od konca do začetka; in Gouttes d’eau sur pierres brûlantes (Hladne kaplje na vroče kamne). Vrane in Vojske v senci in Groznih otrok doslej še nisem videl, Hladne kaplje pa zelo velikokrat. To še ni bilo vse: v nedeljo sem se ves čas zaletaval v Francoze. Recimo pred PPP (Polish Pancake Place, kot ji pravimo, oziroma Poljsko palančinkarnico) na Old Compton Street: za sosednjo mizo sta sedela dva in se – kot sva ugotovila s Chrisom – pogovarjala o cenah različnih vlažilnih krem v Parizu in Londonu. Ko sva prišla v knjigarno v National Theatru, si je francoski par ogledoval knjige Alana Bennetta in zelo na glas vzdihoval in vzdihoval (in se, kot se mi zdi, čudil “previsokim cenam” – saj je to trop cher ?). Še malo naprej, proti Tate Modern, pa sva šla mimo ne enega ampak dveh razredov francoskih otrok (a so v Franciji šolske počitnice?), ki so kričali in se obmetavali z različnimi stvarmi. To je bilo konec tedna. Včeraj pa sem se, na poti iz mesta, ustavil v papirnici na koncu naše ulice in kupil: 1 črtasti zvezek, prusko moder ovitek, 40-listni; 2 svinčnika, HB, Stabilo, rdeče barve; 1 šilček, kovinski, Staedtler, za desničarje (za levičarje ga “ne držijo”); 1 radirko, belo, Staedtler. To, se mi je zdelo, bo že v redu za sprotne zapiske in te stvari. Moj rokopis je sicer tako slabo berljiv (“oblika” je bila vedno 2 ali 3), da moram v glavnem vse pisati z velikimi tiskanimi črkami; res pa je, da si stvari lažje zapomnim, če jih moram napisati z roko – ne, tipkanje nima podobnega blagodejnega učinka. (Sploh pa je tipkanje res hudičeva iznajdba in samo korak od popolne indolence. Ali nekako tako.) Kakorkoli že: malo pred dvanajsto sem prišel v Institut francais in hitro poiskal učilnico številka 13, kjer bo potekal naš tečaj. Bilo nas je pet: slikarka Carol, Britanka, ki se hoče preseliti v Pariz, Američan John, Španka Penelope, Britanec Patrick in jaz. Naši učiteljici pa je ime Patricia. V bistvu je vse skupaj precej redu. In tako kot je za učenje nemščine koristen slovenški “š”, bo za učenje francoščine očitno koristen slovenski “ž”. No, to me je spravilo v dobro voljo. Je m’appelle, je suis, j’habite, je suis, le nom, mes gôuts, être: je suis, tu es, il/elle est, nous sommes, vous êtes, ils/elles sont; avoir: j’ai, tu as, il/elle a, nous avons, vous avez, ils/elles ont; i grecque?????; un faux ami (travaille/travel!!!!). Elizije bodo problem. Zato pa je pisanje svinčnikom super; tega nisem počel že kakšnih dvajset let, se mi zdi. In Staedtlerjeva radirka je tudi v redu, čisto takšna, kot se je spominjam. Moja najljubša beseda dneva? To bi bila élève . Prvo kontrolko bomo imeli že v četrtek. (Ko sva se z Leejem po kosilu ustavila v novi veganski restavraciji na Brewer Streetu – v starem doubledeckerju je – sva skozi okno opazila Alexa Turnerja in Milesa Kanea; ne, nič ju nisem zalezoval, se mi je pa zdelo hecno, kakšen dan je bil. Šola pa to. Nekaj minut kasneje pa se je v Whole Foods vame zaletetel Mark Rylance, ki se mi je, čeprav je telefoniral, takoj opravičil: “Oprostite, res nisem gledal, kje hodim. Res ne smem početi več kot ene stvari naenkrat.” Že v redu, pa čestitke za oliviera.)