Pripoved Jožeta Dakskoblerja je privedla na misel, da bi Baško grapo v resnici lahko razdelili na »Baško grapo« in »Baško dolino« ter da bi mejo med eno in drugo postavili v Hudajužni ali morda še nižje, kjer se graparski svet Bače za spoznanje razširi in odpre proti Mostu na Soči in Tolminu. To pomeni, da je življenje tam spodaj nekoliko lažje kot zgoraj okoli Podbrda. Polemike, ali so poseljeni bregovi Bače grapa ali dolina, je, kot je povedal Dakskobler, zrasle na zelniku nekaterih razumnikov, ki so se iz soteske že zdavnaj izselili in se tu pa tam vračajo, da bi zdesetkanemu prebivalstvu Baške grape solili pamet, kako in kaj naj ukrepa, da ga ne bo zlomilo. Ti gredo Jožetu Dakskoblerju precej na živce. Pravi, da ne moreš živeti v Ljubljani in se vsake toliko vrniti v Grapo in Graparje učiti, kaj naj storijo za preživetje. Sicer pa je Graparjev, ki so onstran Grape dosegli pomembne položaje, kar veliko. Ljudje iz krajev ob Bači so namreč, po raznih študijah sodeč, v povprečju nadpovprečno inteligentni, in to predvsem na področju tehnike in naravoslovja. Grapar je bil tudi vodja prvega dela tolminskega punta, za svoj čas sila razgledan Simon Golja, pa narečni pisec slovarjev Josip Kenda, publicist Ivan Šorli, politik Tomaž Šorlija in tako naprej do zgodovinarjev, časnikarjev, revolucionarjev, ministrov in pomembnih poslovnežev polpreteklega časa. Nenazadnje so Baškograparji matični, tolminski občini dali župane (tudi prejšnjega in zdajšnjega), občinske svetnike in njihove predsednike.