Stopimo korak vstran. Zdaj je torej pri nas že nekaj časa precej priljubljena pesniška oblika japonski haiku. Mimogrede: od Orientalcev predvsem Japonci in mi Slovenci na drugi strani smo se ujeli še nekje drugje oboji namreč, verjeli ali ne, radi jemo tudi ajdove žgance. Japonci jim rečejo [soba]. Situacija s sprejemom in potem še našo lastno rekreacijo haikuja je pa malo čudaška in podobna, kot je bila pri nas geneza vstopa soneta. Zasluge za sedanjo priljubljenost haikuja pri nas ima predvsem revija Apokalipsa, za katero stoji predvsem in prvenstveno Primož Repar, tudi sam pisec haikujev. Potem je bila tu, in sicer je izšla spet pri Apokalipsi, zavidljiva knjižica kar petih vloženih zbirk s poučnimi eseji. Po tem se spomnim še Brinovih jagod Mondeninega pesnika Iva Frbežarja. Tedaj sem malo neprizanesljivo zapisal, da so tiste Jagode tendenčna zbirka haikujev, kajti zame je monumentalno razmerje haiku zlogov neraztegljivo ali zložljivo (zlog je po japonsko onji). Razmerje med verzi v haikuju torej ni ravno brez globljega razloga poljubno spremenljivo. Od srednjega veka dalje je bila na Japonskem formula haikuja: 5 zlogov v 1. verzu, v 2. verzu 7 in v 3. verzu spet 5 zlogov. Če imajo Japonci kake zlogovne variacije, so te vsebinsko pogojene. Tu je pa število zlogov zelo pisano, še toliko bolj zaradi sicer dobrih avtorjevih prevodov v še dva jezika: angleščino in hrvaščino. Kaj je očitno tudi iz navedenega citata. Lahko bi milo za drago nadaljeval: sosednji kapnik,/ debel in podolgovat/ pa drži pesnik.