Smo na severozahodnem robu rovtarskega območja, še zmeraj na Gorenjskem. Svet se hitro prevesi na primorsko stran, v odljudne globeli, ki so presekane z grapami, v katerih odtekajo potočki. Ena sama prelestna natura; kultura oziroma zgodovina je tu navzoča s le s še zmeraj vidnimi rapalskmi mejniki med Jugoslavijo in Italijo. To pač niso sveti kamni. A za kamnito mizo, do katere iz Raven ni več kot dvajset minut krepilne hoje, nekateri menijo, da je sveta. Da pripada megalitski kulturi iz mlajše kamene in bronaste dobe, iz časa okoli pet tisoč do dva tisoč let pred našim štetjem. V tej kulturi je velikim, pokončno postavljenim kamnom, menhirjem, bilo namenjeno posebno mesto. Med človeškimi dušami in njimi naj bi obstajalo tesno razmerje. Obredi, ki so se opravljali na menhirju, niso bili, kakor piše v Slovarju simbolov, namenjeni samemu kamnu, temveč bogu, katerega prebivališče je kamen bil. Kamnita plošča pa je imela še druge pomene. Bila je na primer čuvar grobnice. Pokojnike naj bi varovala pred živalmi in lopovi in, kakor se čudno sliši, pred smrtjo. Kajti kakor se kamen ne more izpriditi, tako mora tudi pokojnikova duša vztrajati skupaj, pri sebi, da se ne bi razpršila. Po keltskem izročilu so menhirji v sorodu z drevesom življenja in osjo sveta. Toliko o teh svetih kamnih, da bomo laže razumeli Pišljarjevo neverno pripombo o Keltih. Nekateri med tistimi, ki zaidejo v njegov gozd, namreč, kot rečeno, ne dvomijo, da je Tomaževa miza v davnini služila kultnim namenom. Domnevajo, da je bila celo žrtvenik. Častilci, ki jih lastnik ne pozna, so do mize označili pot, ob njej pa na posrečen način montirali omarico z vpisno knjigo.