Abdulah Sidran je živ in zdrav in živi v Sarajevu. Biti pa bi moral nekje v Parizu in pisati scenarij za novi film Emira Kusturice Most na Drini. Pogodbo za 100.000 dolarjev je raztrgal, ker so mu začeli bombardirati mesto, Kusturica pa je s čudnimi izjavami pokazal razumevanje za ljudi, ki sedijo za topovi. Sidran si je izmislil Sarajevo iz filmov Se spominjaš Dolly Bell? in Oče na službeni poti, tisti »svaki dan u svakom pogledu sve više napredujem« je njegova domislica, njegovih pa je tudi veliko pesmi, ki jih recitirajo Bosanci, in zgodb, ki si jih pripovedujejo. Morda v mestu od vseh, ki so ostali, uživa največ spoštovanja. Ni se strinjal s politiko Alije Izetbegovića, bil je velik kritik politike muslimanske Stranke demokratične akcije, simpatiziral je z Antejem Markovićem in naredil tudi vse druge politične napake, ki jih je bilo mogoče narediti v predvojnem Sarajevu Yutela in mirovnih mitingov. Ko pa se je začela vojna, je preprosto odšel na radio in priznal, da se je motil. Prijatelji so mu ponujali, da ga izvlečejo z letali, tovornjaki, avtobusi ali peš, pa je vse odklonil in je skupaj s preostalimi meščani hodil v zaklonišča, nastopal na literarnih večerih in v dramskih skupinah, ki na fronti dvigujejo moralo borcem. Skupaj z režiserjem Kenovićem, s katerim sta posnela film Kuduz, je začel pisati scenarij za film o Sarajevu v vojni. Med ruševinami hodi v smokingu in z metuljčkom okoli vratu, kot živo opozorilo, da se mestna civilizacija Sarajeva ne da barbarom, ki s hribov streljajo nanjo.