Poleti vsi nekaj berejo. In pri tem ne izbirajo sredstev, hočem reči - s sabo na morje vzamejo tisto, kar jim pade v roke, ali pa tisto, kar so že celo leto držali v roki. Kar je pogosto ista reč. Vzemite primer tipa, na katerega sem nabasal na plaži: tam je čemel, v rokah tiščal knjigo, dokaj zajetno, že tudi vidno zdelano, očitno iz knjižnice, in jo mlel. Sonce je mlelo njega - on je mlel njo. Takole postrani pogledam, se celo rahlo sklonim, da bi videl, kaj tip bere - in glej, no, glej: Balzac! Kaj počne Balzac v rokah Slovenca, ki je prišel v Istro, da bi pozabil, kako hudo in mučno in enolično in duhamorno in dolgočasno je za tekočim trakom? Ko sem se takole pripogibal, me je zagledal, se lahno zdrznil in knjigo obrnil, kot da bi hotel pogledati, če se mu ni nanjo slučajno kaj prilepilo, saj veste, kos rumenjaka ali pa ragu. Ker ni opazil nič alarmantnega, me je začudeno pogledal, češ - kaj gledaš? Hej, brez panike, Balzac se ti je prilepil na roke. "Ah, ja, Balzac," je dahnil. Oddahnil si je. "Tolikokrat sem že slišal zanj, pa sem rekel, da ga bom letos prebral." Kul, zaradi mene. "Če mi bo všeč, bom prebral še kakega." Balzaca? "Ja, sem videl, da je še nekaj napisal." Skušal sem si predstavljati, kaj je hotel reči s tem "še nekaj napisal", in nisem se mogel znebiti občutka, da je "stare čase" zamešal z neučinkovitostjo, saj veste - Balzac je živel v "starih časih", ko so pisali s peresom, ko je bilo tiskarstvo low-tech in ko še ni bilo elektrike, niti Billa Gatesa, tako da ni mogel napisati prav dosti. Au contraire! To, da je Balzac "še nekaj napisal", je le evfemizem - Balzac je bil tekoči trak, industrija. Ker sem šel naprej, ne vem, kaj se je zgodilo med tipom in Balzacom, toda upam, da se ni vanj zaljubil - če se je, potem si lahko vzame dopust do smrti, pa še ne bo prišel skozi.