Metka Zupančič, ki že od konca osemdesetih predava na različnih kanadskih in ameriških univerzah - »v trinajstih letih sem jih zamenjala osem« - in je avgusta 2000 postala docentka na univerzi Alabama v Tuscaloosi, se že približno dve desetletji ukvarja z mitokritiko in mitsko analizo. Potem ko se je dolgo ustavljala predvsem ob likih Orfeja in Evridike v pisanjih francoskega nobelovca in enega glavnih predstavnikov novega romana Clauda Simona, je na njeni zdajšnji postojanki, na univerzi v Alabami, ob francoski književnosti, romanu in slovnici predavala že tudi o feminizmu ali o filmu in literaturi ter o mitih v njej. Pod teoretični drobnogled Gilberta Duranda in Mirceae Eliadeja, denimo, je jemala predvsem pisanja A. S. Byatt (ki poleg Jane Austen ostaja njeno dušno branje), Michela Butorja, Itala Calvina. Kot ženska, ki že pol življenja vadi jogo in se z njo poklicno ukvarja zadnjih šest, sedem let, pa je pred nedavnim za ameriške študente oziroma predvsem študentke vodila še tečaj Joga: Vzhod in Zahod . Joga, ki se pri njej (ki jo zanimajo še reiki in zdravilne tehnike) povezuje z vegetarijanstvom, je zanjo »način notranje alkimije, vračanja v ravnotežje in ohranjanja miru. Hermes v meni je nevaren in močno spravlja s tira, zato bi brez joge težko hodila po poti, ki sem si jo izbrala.« Povezati jo z akademskim svetom so postale njene sanje: konflikt med njima namreč nikakor ni nujen, lahko pa drug drugega opazujeta in si (vsaj pri nekaterih ljudeh nemara res) pomagata. »Ko sem pisala doktorat in sem bila dalj časa v intelektualnem procesu, sem v trenutkih sprostitve spontano, intuitivno zataknila noge za vrat ... Pozneje sem prebrala, da takšna drža pripomore k zmanjšanju intelektualnega stresa.«