"Začelo se je pred šestimi leti, ko sem pisala doktorat o nastajanju javne šole in učiteljskega poklica na Slovenskem," pravi Mirjam, "ko v roke dobim šolsko kroniko, letno publikacijo slovenskega šolskega muzeja, v kateri so popisane šole, vse te palčje hišice iz Zgornje, pa Spodnje Polskave izpred stotih let in kako so jih ustanavljali." V kroniki kustosinja muzeja Tatjana Hojan predstavlja zapuščino Angele Vodetove, v kateri Mirjam naleti na spis z naslovom Aktivnost slovenskih učiteljic. Hojanova, ki je leta 1974 zapuščino osebno prevzela od Angele Vode, jo je javnosti predstavila po osemnajstih letih. "Opisala jo je leta 1992, ravno takrat, ko sem tudi jaz brskala po šolski kroniki. Ne prej ne potem je ni nikoli več." Ker je Aktivnost slovenskih učiteljic točno tisto, kar potrebuje, se Mirjam odpravi v slovenski šolski muzej in prosi za ogled zapuščine. "Predme so postavili sivo škatlo, prevezano z dvema izprano modrima trakovoma, s številko 296 in imenom Angela Vode. Odprla sem jo in pred mano se je po plasteh odkrivala fascinantna zgodba nekega življenja." Prva plast je bila knjiga Žena v sedanji družbi iz leta 1934 s prvo temeljno feministično analizo družbenega položaja ženske na Slovenskem, druga je knjiga v dveh delih Spol in usoda iz leta 1939, tretja v sivo svilo z izvezenimi rožicami in bodečo žico oblečen tipkopis Spomin na suženjske dni, ki ga je Angela Vode napisala po prihodu iz koncentracijskega taborišča. Nato članki v vseh jugoslovanskih jezikih, mapa besedil za radio Amerika, poročila s kongresov feministične alianse v Berlinu, Dubrovniku, Pragi, Parizu, pedagoška besedila, spis o osnovah nacističnih taborišč, zapiski o Nietzcheju. Nazadnje mapa, v kateri je na tanke, prosojne liste z njeno roko izpisan seznam slovenskih internirancev v Gonarsu, na Rabu. Vanj je vpisano, kdaj je bil paket poslan, kaj je vseboval, ali je prišel odgovor s potrdilom, da je zares prispel, komu so bili poslani čevlji, komu hrana, komu pismo, zraven datum, celo teža pošiljke. "Kar sem najprej občutila, je bila ganjenost, da je tam zložen tako očiten zaklad. Odpreš skrinjo in iz nje zasije bogastvo nekega človeka, za katerega nisi še nikoli slišal. Angela Vode? Kdo je to?" Fascinacija je bila takojšnja, odkrivanje počasno. Mirjam je uporabila spis o aktivnosti slovenskih učiteljic za svoj doktorat in v njem Angelo Vode le omenila. Toda o njej je potem govorila vsakomur, ki jo je bil pripravljen poslušati, vračala se je v muzej in prebirala spise iz kartonaste škatle. "V ozki čitalnici šolskega muzeja sem potem, kakšno leto pozneje, znova po naključju vzela v roke številko Borca in v rubriki Iz prihodnjih številk prebrala napoved, da bo Lojz Tršan objavil tekst o neznani Angeli Vode. Čakala sem, da bo izšel, a ga ni bilo od nikoder." Decembra 1995 je Mirjam na kulturnem večeru v Novem mestu prvič spregovorila o Angeli Vode. In čeprav je vsakdo, ki mu jo je omenila, le debelo pogledal, ker ni še nikoli slišal zanjo, je dotlej napaberkovala že veliko podrobnosti o njenem življenju. Iz zapisa, ki ga je za Slovenski biografski leksikon pripravila Maca Jogan, iz stolpca In memoriam, ki ga je ob njeni smrti objavila Mladina, iz intervjuja, ki ga je dve leti pred smrtjo Vodetova dala Novi reviji. "To je neoseben intervju, razen konca, kjer pravi: jaz še kar nekako živim, obiskujem znanke, ki imajo še manj kot jaz, in še kar živim."