Jožef Škof, ki je po rodu iz Bele krajine, je pri založbi Skledar izdal svojo drugo knjigo; prvi knjigi zgodb o Beli krajini v običajih in zgodbah iz leta 1993 je te dni sledila še "pravljična basen" TRINAJSTO PRASE. Kar takoj lahko zapišem, da z njo ni imel prav srečne roke, saj besedilo, tako, kot ga lahko prebiramo v knjigi, pravzaprav ni zrelo za objavo. Avtorja je sicer vodila dobra zamisel, da bi v obliki basni prikazal medčloveške odnose, "kakršni vladajo na Zemlji že vso človeško zgodovino", kot je zapisal v uvodu, prav tako je razkrinkavanje oblastništva in mehanizmov polaščanja oblasti danes gotovo aktualna tema. Škofovo pisateljsko pero so torej sukali plemeniti nagibi in v pripovedovanje zgodbe o Trinajstem prasetu, ki dela oblastniške prekucije po deželi, je vpletel tudi mnoge pozornosti vredne moralne premisleke o človekovi naravi in njegovem početju, vendar pa je vse to, naj je slišati še tako lepo, premalo za dobro pripoved. Kaj pomagajo lepe misli, če so brez pravega reda in občutka natresene v zelo ohlapno zasnovani pripovedi, ki se, kar je najhuje, ne drži niti lastnih notranjih logičnosti! In ker je vse skupaj napisano še izrazno precej malomarno, o knjigi ni mogoče napisati priporočljivih besed, naj je nastala s še tako dobrimi nameni.