ziv tridesetih let, so primer velikega časnikarstva. Seveda to mu omogoča tudi pisateljsko pero. Pred nami se vrstijo dogajanja, kot bi se odvijala zdaj. Tehtno pisanje brez navlak z darom privlačnosti in skoro detektivske napetosti. Dinamično se zvrstijo tragična dogajanja od prihoda Dubčka na oblast do njegove zahrbtne odstavitve. Vidna je avtorjeva bližina Pelikanu in drugim češkim intelektualcem vse do Havla dvajset let zatem. Predvsem pa veliko občudovanje za Masaryka in Beneša. Podobno naklonjenost je avtor vedno imel do Slovenije in jo branil na vseh ravneh. Se mu je Slovenija oddolžila, vsaj z odlikovanjem, kot je doletelo De Michelisa? Tako za starejše, ki so tiste dni doživljali, a še zlasti za mlajše, ki bi radi v nekaj straneh doumeli dogajanja in posledice 68. leta od Nemčije do Francije in Italije ter vzporednega propada žametne revolucije, pa je avtorjev kratek predgovor. Res mojstrska in globoka analiza velikega poznavalca in pričevalca. Nemški april, pariški maj in praški avgust je v celoti dvojna vdaja ideologiziranemu deliriju na eni strani in oboroženi objestnosti na drugi. Italijansko 68. leto, parodija francoskega, je trajalo najdlje in se sprevrglo v terorizem. Višek je doseglo z Morovim umorom in se izteklo v sodstveni udar. Medtem so se številni privrženci sprevrgli v zvite branilce bolnega kapitalizma. Tista študentska kontestacija v Evropi in Ameriki pa je prekrila ropot jeklenih gosenic in plamene, v katerih je končal Jan Palach. Leto oseminšestdeseto pa je ostalo domena zahodnih levic, enorazsežno kot Marcusejev človek. Knjigo so v četrtek, 28. avgusta, predstavili na pobudo tržaške občinske uprave v dvorani muzeja Revoltella, kjer so avtorja počastili s srednjeveškim mestnim žigom. V senatni knjižnici v Rimu pa so o knjigi med drugimi spregovorili Cossiga, Andreotti in Pelikanova vdova. M.O.