harmonijo po svetu. Pele ni največji in najbolj priljubljeni nogometaš vseh časov samo zato, ker je dobro igral, ampak zato, ker je prvi pozitivni, netragični črni junak. Nogomet je naredil ogromno za emancipacijo Afrike. Na svetovnem pokalu leta 1990, ko je Kamerun premagal proti Argentino, je bila to prva zares pozitivna novica iz Afrike. Resnično: leto 1990 je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino Afrike. Februarja je prišel iz zapora Nelson Mandela, edini junak dobe brez junakov in edini politik, ki je odkrito priznal, da je včasih tudi v zmoti ... Hkrati pa je leto 1990, kot rečeno, tudi leto največjega uspeha afriškega nogometa. Od takrat dalje na Afriko ne gledamo samo kot na celoto, kar naenkrat je razpadla na posamezne entitete. Prva asociacija na Kamerun je zdaj nogomet. Do takrat je veljalo, da Afričani ne znajo igrati nogometa, po tem uspehu pa smo našli novo, še bolj neumno razlago, češ, da so se črnci že kar rodili takšni ... naravno prožni. Pa čeprav je znano, da afriški igralci presenečajo prav s tehničnimi sposobnostmi. Če sva že pri stereotipih – v dnevniku v Barvi sladke čokolade se z opisom moških na kopališču posmehnete še enemu stereotipu o temnopoltih moških. Je temnopolte moške narava res bolj radodarno obdarila? Ne bi verjeli, koliko ljudi, predvsem moških, me to najprej vpraša ... Kaj naj rečem? Res je … (smeh) Dokaze sem predočila v Malijskem dnevniku. Če sestavek komu ni všeč, me to prav nič ne skrbi, saj je jasno, zakaj se pritožuje. (smeh) V potopis ste vnesli zelo svež, oseben pristop. Ste spoznali, da s tem, da opisujete svet, ki gre skozi vas, nečemu, kar je bilo neštetokrat videno, opisano, date novo, svežo in avtentično podobo? Če je res kar pravite, sem zelo zadovoljna. Na vprašanje pa vam ne znam odgovoriti. Se še vedno sončim v pohvali. Kaj menite o potopisih v isti zbirki – o Lawrencevi Mehiki, Vodnem znamenju Brodskega, Millerjevem Kolosu iz Marussija ...? Čudoviti so. Sicer pa je vsak potopis, ki je nastal izpod pisateljskega peresa, prijetno branje. Hudič je s potopisi, ki jih opisejo ljudje brez literarnih ambicij ali talenta. Zadostuje jim, če povedo, kaj so videli ali doživeli, ne zanima pa jih, kako doživeto opisati, saj se skoraj ponosno izogibajo literanih oblik in stilov. Pisatelji podobnih težav seveda ne poznajo. Njihovi zapisi imajo pogosto samo eno pomankljivost – običajno se jih ne lotevajo z isto zavzetostjo kot drugih zvrsti. Potopis ni njihova poglavitna skrb.