Snežiti je nehalo, nebo se je na nekem delu bledo razsvetlilo in čez je splaval ploščat, brezkrven sončni disk. "Veste kaj, danes pojdiva tu desno," je predlagala Lužinova, "tod menda še nisva hodila." "Pomaranče," je rekel Lužin in s palico pokazal stojnico. "Bi jih radi kupili?" je vprašala žena. "Glejte, kaj piše s kredo na tabli: sladke kot sladkor." "Pomaranče," je poželjivo ponovil Lužin in se spomnil, kako je njegov oče trdil, da narediš nehote dolg obraz, ko rečeš "limona", ko pa rečeš "pomaranča", se nasmehneš do ušes. Prodajalka je vešče razprla papirnato vrečko in jo napolnila s hladnimi, hrapavo-rdečimi kroglami. Lužin je začel spotoma lupiti pomarančo in se namrščil, ker je pričakoval, da mu bo sok brizgnil v oči. Olupke je vtaknil v žep, ker bi v snegu preveč bodli v oči, se pa da narediti iz njih tudi marmelado. "Je dobro?" je vprašala žena. S slastjo je pojedel zadnji krhelj in z zadovoljnim nasmeškom že hotel ženo spet prijeti pod roko, a se je mahoma ozrl naokrog in obstal. Za hip se je zamislil, šel nazaj na vogal in pogledal ime ulice. Potem je brž dohitel ženo in pokazal s palico na najbližjo hišo, navadno poslopje iz sivega kamna, ki ga je ločeval od ulice vrtiček z litoželezno ograjo. "Petintrideset A." "Številka petintrideset A," je ponovila za njim žena, ne vedoč, kaj naj reče, in pogledala gor, v okna. Lužin je šel naprej in s palico rezal sneg z ograje. Kmalu je obstal kakor vkopan pred knjigarno, kjer je bilo v izložbi doprsje voščenega moža z dvema obrazoma, enim žalostnim, drugim veselim. Možak je obračal zdaj levo, zdaj desno plat suknjiča: nalivno pero, zataknjeno v levi žep telovnika, je popackalo belino s črnilom, na desni strani pa je bilo pero, ki nikoli ne pušča. Možak z dvema obrazoma je bil Lužinu zelo všeč in je celo pomislil, da bi ga kupil. "Poslušajte, Lužin," je rekla žena, ko se je nagledal izložbe, "že zdavnaj sem vas hotela vprašati. Po smrti vašega očeta so gotovo ostale kake stvari. Kje je vse to?" Lužin je skomignil z rameni. "Bil je neki Hruščenko," je zamrmral čez čas. "Ne razumem," je vprašujoče rekla žena. "Pisal mi je v Pariz," je nerad pojasnil Lužin, "da pač smrt in pogreb in temu podobno in da so pri njem shranjene stvari za rajnkim." "Ah, Lužin," je vzdihnila žena. "Kaj počnete z ruskim jezikom?" Pomislila je in dodala: "Meni je sicer vseeno, zdelo se mi je le, da bi vam bilo ljubo imeti te stvari, no, za spomin." Lužin se je ognil odgovoru. Zamislila si je te nikomur potrebne stvari - nemara pisateljsko pero starega Lužina, taki ali drugačni dokumenti, fotografije - in postalo ji je hudo, v mislih je obtožila moža trdosrčnosti. "Toda nekaj je treba nujno napraviti," je odločno rekla. "Iti morava na pokopališče, da vidiva, če grob ni zapuščen." "Mrzlo je in daleč," je rekel Lužin. "Te dni bova šla," je sklenila. "Vreme se bo gotovo zboljšalo. Pazite, prosim, avto je."