Pogovori, samogovori Srečka Fišerja, tako rekoč hišnega avtorja novogoriškega gledališča, dajejo sprva vtis eksperimenta z ne povsem napovedljivim izidom. Metoda te kolažne strukture izbranih odlomkov iz revijalnih objav Cirila Kosmača (ta je kot avtor zasedel novogoriški oder že leta 1977 in 2000) želi ob stoletnici pisateljevega rojstva preseči komemorativni zven in poiskati podobo za dramsko zamisel, ki je v resnici abstraktna in manj opredeljena. Toda Fišerjeva dramska kompozicija v resnici vsebuje natančno vizijo odrske izpeljave. Misel postavitve nakazuje scenska zasnova Jožeta Logarja: oder je s podolžno steno razdeljen na polovici, ki sta si skoraj, a ne povsem zrcalni. Dilem, ki jih to odpre, je več: kako blizu »originalu« mora biti njegov odrski odsev, da učinkuje; ali ni sleherni biografski odsev le približek izvirnika, pa komaj kaj več od tega? Scena tako govori svojo zgodbo in podvomi v tako imenovano verodostojnost pojma biografske resnice na odru sploh, še zlasti, če jo poskuša razvozlati oko človeka, ki je obremenjen z različnimi stališči in predsodki (fragmentarni zvoki na meji akustičnega minimalizma in elektronske glasbe Gregorja Strniše evocirajo slog sodelovanj A. Nota in R. Sakamota).