turi lahko gojili naprej . Mladina do 17 let ima prost vstop, za starejše od 65 let je vstopnina nižja, a si štejem le v dobro, da sem morala pokazati potni list, saj mi mlajši uslužbenec ni verjel na besedo. Potem je bil zelo prijazen in razložil, kje naj začnemo ogled, kako se tudi približamo reki Temzi, kjer smo čez tri ure že pluli po reki navzgor do naslednjega cilja – Hampton Court. Po njegovem nasvetu smo si ogledali najbolj zanimive predele: Temperate House z drevesi in grmovnicami, Palm House – velik steklenjak s palmami in nazadnje najlepšo 'Waterlilies House' – stekleno hišico z lokvanji, kjer sem se predvsem čudila debelim skodelastim listom in nenavadnim pastelnim barvam cvetov. Po širnem parku je veliko označenih poti, a smo se vseeno večkrat izgubile, preden smo našle iz labirinta najhitrejši izhod mimo jezera in palače Kew. Pot nam je popestril ogromen pav, ki je pahljačasto odpiral in zapiral svoje pisano perje, kot bi vedel, da ga bom ovekovečila na svojem fotoaparatu. Ladja, ki je priplula v majhno pristanišče, je bila točna. Iz Westminstra do Kew Gardens je potrebovala uro in pol, pred nami je bilo še prav toliko plovbe. Vmes so zapornice, ki ladjo dvignejo na višji nivo, nazaj grede pa spustijo. Plimovanje Temze je dokaj veliko, zato smo se s Hampton Court vračali uro prej kot načrtovano, da nam pri zapornici ne bi zmanjkalo vode! Na obeh straneh reke so ljubke