V pesmi Upepelitve je stih: »Svoboden zaprt sem v neviden zapor«, stih, ki upodablja položaj pesnika, tistega, ki ubeseduje slike in zvoke. Kako spesniti nekaj, kar je med sliko in zvokom torej? Kako zapeti sliko? Vprašanji, ki opozarjata na skoraj nevzdržno držo, na mejo med črto in črko. Ali drugače: kdaj črta postane črka? Spraševanja o pesmi, o njenih osnovnih delcih, o obliki in izrazu, o vsebini in sporočilu so spraševanja, ki jih pesniška zbirka Petindvajset krivulj japonske četrti ponuja, skoraj vsiljuje. Ali drugače: kaj naredi jeziku pisanje s peresom ali čopičem in kaj pisanje s pisalnim strojem ali na računalnik? Pisava, ki je lahko slikovna, zlogovna, črkovna in morda še kakšna, odseva del človekovega hrepenenja po izražanju. Po izražanju sebe ali nečesa drugega skozi sebe. Kako pa se tisto drugo izraža, tisto, kar je naokoli? Naokoli česa? Pesem Šola se konča s stihoma: »Imam nepopisane zvezke / za zadnji, največji izpit...« in odpira tisti prostor, ki je okrog črte. Kdaj se črta prekine, odebeli, kdaj je črka dovolj, da se pridruži drugi črki, morda ločilu. Je vezaj ločilo? Pesmi Vladimirja Kosa kažejo na stalno prisotnost trdnosti in hkratnega preverjanja trdnosti tistega, ki določa trdnost, a ne otrdelosti. Prožnost, s katero pesnik zapiše svoja stremljenja, je prožnost nekoga, ki vidi v večjezičje, v večpomenskosti, v več od veča, a ga poimenuje za manko. Predvsem iz skromnosti pred Besedo, ki ni od tukaj, in pa zaradi svojega poslanstva, ki ga nakaže s končnimi stihi pesmi z naslovom Pomlad na obzorju: »Ker goré so strášno visoke, / morjé pregloboko, / jaz pa moram prebresti / ves svet / s pesmijo cest.«