O Japonski zna pripovedovati tako duhovito in doživeto, da se ti zdi, da skupaj z njim sediš ob mizi, na katero je položena pravkar ulovljena in še povsem surova tuna v obliki gore Fudži. Od te svojevrstne kulinarične preizkušnje je minilo že več kot pol stoletja, a je danes to zagotovo njegova najljubša jed, kar potrdi s slovenskimi, a po japonsko naglašenimi besedami. Ko se še pokloni, se zdi kot pravi Japonec, v kar so prepričani tudi v deželi vzhajajočega sonca. Njegova japonščina, v njej se je potrdil tudi s pisanjem haikuja za japonski dvor, je namreč povsem brez slovenskega naglasa.