Po kratkem eseju D. Anakieva v Haiku novinah (4B) povzemam, da je Miloš Crnjanski že pred drugo svetovno vojno pisal haikuje in o haikujih. Vsekakor v prvi polovici tega stoletja ne gre za kako haiku gibanje, za subkulturo, pač pa, nasprotno, kot bi rekel kak socrealistični kritik minulih časov, za igračkanje brezdelnih dekadentov. Pisanje haikujev pa je postalo nekakšno gibanje po drugi svetovni vojni, deloma vsekakor tudi po zaslugi za kulturne vplive dojemljivih ameriških vojakov, ki so služili v okupatorski vojski na Japonskem. Šele v kulturni menjavi, ki je nastopila v tem času, je Zahod dokončno sprejel to obliko. Lahko bi rekli, da je do tega prišlo v okviru širšega gibanja, ki mu pravimo new age. Ena bistvenih značilnosti new agea je prav zanimanje za vzhodno filozofijo in religijo. In ker je v sprejemanju haikuja tudi nekaj tega, je zahodni haiku hočeš nočeš tudi sestavni del new agea.