Bila je to ljubezen na prvo stran. Ki še traja, kajti Knjiga o bambusu svetovljana, srbskega pisatelja Vladislava Bajaca teče skozi čas brezmejno. Ji daje moč avtorjeva predanost ali Bajac črpa iz večne knjige, ki jo je junak njegovega kultnega romana nekega jutra našel pod zglavjem? Na knjižnem sejmu prihodnjo soboto v debatni kavarni o vplivu zena v sodobni književnosti ob 12. uri bomo dobili odgovor. Katerega od slovenskih obrazov bi želeli videti v prvi vrsti, da mu naklonite nasmešek, potem pa še knjigo?Nikogar ne bi hotel prizadeti s tem, da ga ne bi omenil, vendar moram priznati, da ne želim nikogar »pripeljati« k svojemu pisanju. Knjige pišem malo za sebe, malo tudi za nekatere znance, predvsem pa jih pišem za tiste, ki jih ne poznam. Tako imenovani abstraktni bralec je tudi idealni bralec: ta nikakor ni profesionalno deformiran in v knjigah ne vidi nič več in nič manj od tega, zaradi česar književnost sploh obstaja – da s tistimi, ki knjige berejo, deli piščevo zasledovanje umetniške resnice. Se pravi, da vas ni brez nas…Ni žive knjige brez bralcev. Ali natančneje: knjiga je napisana šele takrat, ko je prebrana. Vaš roman Knjiga o bambusu, letos je bil preveden v slovenščino, postaja kultna knjiga – berejo ga tisti, ki prakticirajo zazen, tisti, ki študirajo zen, priljubljen je med tistimi, ki berejo duhovno literaturo, pa tistimi, ki radi potujejo v azijske dežele, in tudi med ljubitelji literature, ki znajo brati dobre zgodbe. Sama sem se preprosto zaljubila vanj: zdi se mi tako čist… Zato bi vas rada vprašala, kako se je rojeval v vas, kako ste ga pisali.Takšna knjiga se piše obenem težko in lahko. Lahko zato, ker je že obstajala globoko v meni v neki drugi obliki veliko prej, preden sem se začel ukvarjati z zenom (raje uporabljam ta izraz kot pa preučevanje). Nastajala je vzporedno z mojim zorenjem. To pa je trajalo eno do dve desetletji. Pravzaprav še danes ni končano. V nekem trenutku, morda je bilo to eno izmed nekaj razsvetljenj, ki sem jih morebiti dosegel, sem pomislil, da se nimam več česa učiti, da pa bi lahko to, kar mislim, z nekom delil.Ne da obstoječe znanje prenesem, ampak da doseženo izkustvo kot nadgradnjo obstoječega znanja odtujim od sebe. To je bilo tvegano – lahko bi se zgodilo, da bi tako trajno izgubil tisto najlepše, kar sem imel. No, pravica je zmagala. Ker me ni zanimal kulturni turizem, je knjiga vnesla vase tisto, kar sem zenu dodal kot nadgradnjo, kot lastno izkušnjo. Brez te želje, da osebno prispevam k temu neznanskemu filozofskemu prepričanju, bi bilo nesmiselno, da jo napišem. Zakaj vam jo je bilo težko napisati?Da, težko mi jo je bilo napisati. Strokovnjaki za japonologijo v Beogradu so me stalno nagovarjali, naj napišem strokovno knjigo o zen budizmu. Prepričevali so me, da ni boljšega poznavalca od mene in da sami ne bi nikoli napisali takšne knjige. Na koncu sem jih ubogal, a sem se hkrati odtegnil od njih: napisal sem roman z nekaj znanstvenimi elementi, samo zato, da zadostim svoji nekdanji bližini znanosti – svojčas sem zavrnil predlog, da ostanem na fakulteti kot predavatelj. Kot lahko razberem iz vaših besed, sem torej napisal neke vrste »učbenik«, vendar z mnogo svobodnejšimi lastnostmi, kot jih ima učbenik. Tako sem tudi formalno sestavil knjigo iz treh žanrsko različnih delov: beletrističnega, lingvističnega in slovarskega.Uspela vam je mešanica, ki se dotika bralca na več ravneh. Kje še imajo Knjigo o bambusu tako vneto radi?Priznam, da je knjiga postala kultna tudi drugod, od Srbije prek Rusije do Francije – najprej jo je izdal Gallimard, prav pred nekaj tedni pa jo je ponovno objavil Editions du Rocher, ki je za to žepno izdajo odkupil pravice od Gallimarda. Radi so jo imeli zadnja leta tudi v Rusiji, v Bolgariji in Makedoniji jo poučujejo na več fakultetah in na različnih oddelkih: od komparativistike do teorije prevajanja. Ali imate osebno izkušnjo z življenjem v zenovskem samostanu, tako kot vaš prijatelj Leonard Cohen, ali tudi vi prakticirate zen?Nimam samostanske izkušnje. Nočem razočarati tistih, ki prakticirajo zen v ekstremnih razmerah, toda nikoli nisem želel svoje izkušnje skleniti v samostanu. Morda sem s tem podzavestno želel ostati dosledno odprt za vse Drugo in nisem hotel niti za trenutek prestopiti meje oboževanja česar koli. S tem bi razočaral samega sebe: biti fen pomeni biti neobjektiven, pomeni biti v neenakopravnem odnosu s predmetom oboževanja, ne pomeni posedovati zena v sebi, temveč zunaj sebe. Tiste, ki imajo samostansko izkušnjo, še kako razumem, jih spoštujem in jim včasih zavidam. No, še vedno je čas. V Sloveniji smo sočasno z vašo knjigo dobili prekrasen prevod Jureta Potokarja Cohenove božanske Knjige milosti in njegov roman Najljubša igra v prevodu Mateja Kranjca. Lahko poveste kaj o njegovi samostanski izkušnji, zelo sem radovedna.Moj prijatelj Leonard Cohen je izkusil samostan celo dvakrat: splošno povedano, na začetku in ob koncu svojega kreativnega življenja. Izkoristil ga je fantastično in ustvarjalno in prav s pomočjo tega izkustvenega zena je ustvaril izjemno poezijo in glasbo. Toda ne smemo pozabiti, da je tja odhajal iz temnih razlogov, ne za zabavo. Njegovo pojmovanje osame, osamljenosti in samote je najbolj originalno na svetu. Naše različne izkušnje so nam samo dokazovale, da je pomembno bistvo, ne pa pot do njega. Nihče ničesar niti ne izgublja niti ne dobiva. Če kaj takega sploh obstaja, potem smo mi sami izguba in dobitek. Kajti niti to ne more biti nekaj, kar bi bilo zunaj nas. Cohenove zadnje pesmi – objavljene pred kratkim v knjigi po osemnajstletnem premoru – ponujajo vrhunsko zadovoljstvo ob branju in so idealne za notranje tolmačenje. Vem, da je vse v nas. Toda pot do tega spoznanja ni tako enostavna. Pravite, da ne prakticirate zena, ali vsaj meditirate?Nekoč davno sem meditiral, tudi z Allenom Ginsbergom, Petrom Orlowskim... Krasno obdobje postbita, hipijevskega gibanja in podobnega je predpostavljalo različne vrste eksperimentiranja, od misli do kemije. Potem sem nekoč spoznal, da ne potrebujem več nič zunanjega... Zadostovalo je biti. Kakšna lepota – samo biti!Danes je, upam, v meni ostalo dovolj lepote. Čeprav bi morda kak površen opazovalec v meni videl uspešnega japija. Toda ne bi se mu kar tako pustil.Fasciniralo me je, koliko ste preštudirali za Knjigo o bambusu – kot zbiralec resnic o bambusu se na koncu zahvaljujete za strokovno pomoč japonologu in sinologu... Drugi del je celo glosar najpomembnejših filozofskih pojmov, krajev, imen. Od kod potreba po zbiranju znanja ne samo o zenu, ampak o zgodovini, religijah, ekonomiji... Uf, veliko je tega!Delno sem vam že odgovoril na to vprašanje.Delno ste. Niste mi pa povedali, kako to, da umetnika, pesnika tako močno privlači znanost.Znanost me je vedno privlačila, natančneje – kadar se je meni to zahotelo, vendar ne dovolj, da bi se podvrgel njeni disciplini. Za Knjigo o bambusu sem za naknadna preverjanja izkoristil pomoč prijateljev japonologov, sinologov, filozofov... Vest mi je narekovala preverjanja. Ker sem se izmojstril v tako imenovanem research writingu, se lahko pohvalim, da pri svojem raziskovanju ne delam veliko materialnih napak. Čeprav to nikakor ni odločilno za kakovost nekega romana. Tudi v slovarskem odseku te knjige sem se z znanostjo, zgodovino in bralci poigraval: marljiv bralec bo v tem odseku, ki deluje nekoliko kruto in znanstveno strogo, našel skrite dele – nastavke za prvi del romana. Že samo to, koliko podatkov ste zbrali...Za vsem tem stoji moja neutrudna in neusahljiva vedoželjnost. Ta narekuje to mukotrpno iskanje podatkov. Čeprav se zavedam, da pri samem pisanju knjige ne bom uporabil niti polovice enega samega odstotka dejstev, ki jih najdem in osvojim, jih vseeno megalomansko zbiram, kot da knjige ne bom mogel napisati, če jih ne bom poznal, da bi jih lahko potem svobodno oklestil kot kipar (ali Marguerite Yourcenar), ki strga les ali kleše kamen – torej odvzema material, namesto da bi ga dodajal. Vse to deluje kot nekakšno jalovo početje, ampak upam, da ni. Za mene je ključ do razumevanja Knjige o bambusu njeno pismo, pismo dekleta nadzemske lepote in modrosti, ki se je rodilo iz bambusa in se po enem letu, ki ga je preživelo z vašim junakom, vrnilo v svoj paralelni svet. Piše takole: »Ljudje rastejo in živijo skozi druge ljudi, položaje, predmete namesto skozi prostor, ki je njihovo duhovno bivališče. V njem ni preprek, ker se človek tu bori s samim seboj, s svojo voljo, s svojo močjo. Tu ni materije.« Ali lahko komentirate njeno oziroma pisateljevo vedenje o tem?Zdaj me silite, naj bom pametnejši od svoje knjige. Gorje pisatelju, ki je boljši od lastne knjige! Nikoli se ne bi meril s tistim, kar sem napisal. To seveda ne pomeni, da menim, da je vsaka beseda genialna, ampak da je tukaj z razlogom postavljena tako, kot je postavljena. Vendar vsaka interpretacija ponuja možnost drugačnega tolmačenja. Toda poskusil bom – sicer pa je treba plačati kazen: pravi zenovski človek bi zavrnil intervjuje na temo zena, jaz pa sem vseeno šibek, zato sem privolil...Mene pa prav zanima, kaj misli o tem sporočilu Vladislav Bajac.Mislim torej, da hoče junak oziroma junakinja povedati, da je lažje živeti skozi tuja življenja. Boriti se s samim seboj, sam, brez pomoči kogar koli, je težje in bolj odgovorno od česar koli. Zato mnogi odstopijo od takšnega boja. Škoda, kajti nagrada je veličastna. Nagrada?Tisti, ki odstopijo, ne vedo, da se nagrada ne dobi za zmago, ampak za sodelovanje!Ona nadaljuje: »Zato lahko vse življenje ljubimo eno osebo, če se tako odločimo; to je spet boj s samim sabo, ne pa boj proti sebi.« V sedanjem času tržne blaznosti, kjer kot da je vse mogoče kupiti, menjati, zavreči in kupiti novo, je takšna filozofija ljubezni nedoumljiva. Mogoče pa ravno zaradi tega tako radi beremo Knjigo o bambusu, da bi se spomnili, da je to mogoče?Književnost ne obstaja zato, da bi govorila resnico. Vendar ne obstaja niti zato, da bi lagala. V ljubezen je treba verjeti. V ljubezen je treba – pa povejmo tako, da nas bodo razumeli tudi menedžerji, piarovci, tržniki – investirati. Na njej je treba delati. Moramo jo zalivati, popravljati. Ni dana od boga. Je najtežje dosegljiva, vendar tudi najbolj hvaležna. Hvala vam, Vladislav. Vseeno se je izplačalo vztrajati pri vašem komentarju. Se priporočam...Pa nadaljujva z Japonsko, prostorom vaše zgodbe Knjige o bambusu in zena. Japonska vas očitno fascinira – dobili ste celo dve nagradi za svoje haiku pesmi... Roker, pa japonski duhovni svet in vrhunska estetizacija... Imate mnogo obrazov, Vladislav Bajac, razkrijte še katerega našim bralcem.Da, nekaj na Japonski obožujem. Toda o njej danes nimam iluzij. Vendarle je to tehnološko najbolj dovršena dežela na svetu. Ste videli tokijske hotele, katerih sobe so pravzaprav prozorne kapsule za antibiotike? Tega ne moremo opravičevati niti s tradicionalnim pomanjkanjem življenjskega prostora. Ta robotika nima več nobene zveze z zenom. Zen je tam v samostanskih oazah in nekaterih glavah. Tovrstna japonska duhovno-filozofska tradicija danes med Japonci največkrat zbuja odpor. Že desetletja poznam na primer nekega Japonca – ki je po spletu naključij trenutno japonski ambasador v Srbiji –, ki se zelo razlikuje od svojih kolegov, ker se ukvarja s fotografijo in razstavlja na številnih razstavah, igra flavto in nastopa na koncertih, vendar ne mara brati knjig!Katera Japonska je nagradila vaše haiku pesmi?No, obstaja tudi ta druga Japonska, ki me je dvakrat nagradila. To je največji natečaj katere koli poezije na svetu. Pomembnejše od tega pa je, da je bil njegov sponzor Itoen, tovarna zelenega čaja. Tako sem doživel, da se moje haiku pesmi poleg knjig pojavljajo tudi kaligrafsko izpisane na pločevinkah zelenega čaja! Tako jaz kot kupci smo imeli dvojni dobiček: nekatere pesmi so doživele največjo možno naklado, sam akt njihovega branja pa je bil brez mistifikacije. Lahko ste prebrali pesem, popili čaj, zmečkati pločevinko in jo vrgli tja, kamor sodi – v reciklažo. Kdo ve, morda se bodo tudi iz teh pesmi »za enkratno uporabo« reciklirale neke druge, boljše! O »mojem« rokenrolu pa se bomo, upam, pogovarjali v Sloveniji, na sejmu knjig ali... Zdaj izvaja naša – in nekoliko tudi vaša – blagovnica Mercator akcijo proti plastičnim nakupovalnim vrečkam, podarili so nam takšne, ki jih je mogoče reciklirati. Nanje bi lahko napisali kakšno pesem!Ampak, saj nismo na Japonskem...Pa pojdiva na druge vaše celine. V romanu Druid iz Sindiduna iz leta 1998, pa tudi v zadnjem, Hamam Balkanija, ki je izšel letos, preučujete zgodovino, združujete države in mesta preteklih stoletij in sedanjega časa, kot da pisatelju pri njegovem geo-poetskem raziskovanju domišljija ni dovolj.Čeprav rad raziskujem preteklost, je treba povedati, da ne pišem samo in za vsako ceno o preteklosti. Če bi mi postavili nalogo, da pišem o tej trenutni sekundi, bi tudi njo preučeval. Preprosto rad povezujem ljudi in dogodke, čase in prostore, pravijo, da pogosto tudi tiste, ki jih ni mogoče povezati. V Druidu iz Sindiduna pišem o ustanavljanju Beograda v 4. stoletju pred našim štetjem, ki ga je ustanovilo pleme Skordiski. To je keltsko pleme, Kelti pa so v tistem času naseljevali tudi prostor današnje Slovenije. Ustanovitelj Beograda je postal prijatelj največjega vladarja in osvajalca vseh časov, Aleksandra Makedonskega Velikega. Toda takrat je helenska civilizacija veljala za visoko razvito, medtem ko je bila keltska obravnavana kot barbarska! Lahko še rečete, da povezujem nepovezljivo? Morda uporabljam faktografijo, da pritegnem pozornost bralca, da bi se na podlagi lastnega znanja lažje, hitreje in intimneje povezal s tem, kar mu govorim.Hočete prepričljivost?No, ja, mogoče to delam zato, da bi dosegel večjo prepričljivost. Brez nje pisatelju niti talent ne pomaga. Povejte nam na kratko nekaj o zadnjem romanu, ki je dobil nagrado balkanika. Katera zgodba je povezovala 16. stoletje s sedanjim časom? Ali lahko tudi ta roman beremo kot zgodovinski, duhovni, pa tudi ljubezenski?Hamam Balkanija je roman, ki je drugačen od vseh mojih drugih romanov. V njem sem se »odprl« celo bolj, kot sem želel. Tako je nastalo moderno dogajanje tega časa z junaki, ki jih vsi poznajo. V knjigi so mnoga znana imena, od Orhana Pamuka, Boba Dylana, Alberta Manguela, Čedomila Veljačića, Alana Stivella, vnuka Josepha Pulitzerja, Vladimirja Devideja, Garyja Snyderja, vodje španske ETE, Ginsberga, Gamala Gitanija in desetine drugih. To so zgodbe o identiteti. Drugo dogajanje poteka na Balkanu 16. stoletja in njegovi junaki so osmanski sultani, pa tudi dva pravoslavna kristjana, ki sta prestopila v islam in postala največja graditelja Osmanskega cesarstva pod Sulejmanom Veličastnim: veliki vezir Mehmed paša Sokolović (Bajica Sokolović) in glavni arhitekt cesarstva Kodža Mimar Sinan (Josif, Grk). Od tod podnaslov knjige Roman i druge priče. To je zapletena in, kot vidim po odzivih, aktualna tema. Knjiga se že prevaja v nemški in angleški jezik, zanimanje zanjo so pokazali tudi drugod. Roman je »moški«, skoraj brez ženskih likov, ker se ukvarja z osvajanji, vojnami, umori... To pa niso ženske preference. Torej ni niti ljubezenski. Takšen me šele čaka, grozno me je strah ob misli, da ga moram napisati. Za mene – vem, da moje žensko srce bere to, kar hoče prebrati – je Knjiga o bambusu ljubezenski roman! Očarljivo je tudi potovanje skozi različne čase in toliko geografskih prostorov, pa vendar duhovna substanca sporoča univerzalne resnice vseh časov in nadčasno: o dobrem in zlu, o moči, miru, modrosti, resnici, vrlinah... Ste kot intelektualni nomad sami izbrali ta princip pisanja proze ali pa je on izbral vas?To uživanje v potovanju skozi različne čase in prostore bom vzel kot kompliment. Povedal bom tudi, zakaj: zato, ker je to ena od mojih obsesij pri pisanju. In dovolim si tudi, da jo obnavljam, kjer koli in kadar koli jo lahko, zato, ker sem prepričan, da so bile vse pomembne resnice vedno iste: tedaj in zdaj. Življenje se je skozi stoletja v bistvu spreminjalo samo v tehnično-tehnološkem smislu, v psihološkem pa zelo malo. V tem je izziv, pa tudi možnost, da se pisec ukvarja s starodavnimi časi: tedanja človekova intima je podvržena analizi od tod in je celo blizu današnjemu bralcu. Seveda če do njega pride v prepričljivi obliki. Kako pa je z vašim nomadstvom?Priznam, da sem intelektualni nomad, ne vem pa, kdo tukaj koga izbira. Sem v resnici iskatelj naslutenega, vendar bi rad verjel, da tam obstaja nekaj ali nekdo, ki nekoga od nas izbere za posebne naloge. Če sem eno od teh izbranih bitij, je to zelo lepo. Toda... ta lepota zahteva odgovornost. V tej privilegirani vlogi prenehate biti odgovorni samo samemu sebi: odgovarjati morate tudi za druge in za Drugega. To pa zahteva resnost in delo. Če ste spretni, boste temu receptu dodali tudi malo cinizma in humorja. Zaradi higiene. V poeziji živi vaša duša kot metulj. Objavili ste dve zbirki pesmi. Je poezija še vedno jezik vaših kril, se pusti zapisovati prezaposlenemu uradniku in direktorju prestižne srbske založniške hiše?Priznati moram, da imam zadnja leta zelo nedoločen odnos do poezije. Svoje življenje v svetu književnosti sem začel s pisanjem poezije. Prvo pesniško zbirko sem objavil pri osemnajstih letih, še kot srednješolec. V tistem času oziroma pri teh letih to ni bilo ravno običajno. Toda, kot je bila to redkost in pohvala mojemu morebitnemu talentu, je bila tudi kazen. Hitro sem spoznal, da sem se v javnosti pojavil prezgodaj, in sem povsem prenehal pisati in objavljati. Nadaljeval sem s tem, da sem prevajal tujo poezijo v srbski jezik, kar je bila neke vrste intelektualna vaja. Preučevanje velikanov, posebno modernih pesnikov, mi je pomagalo k utrjevanju prepričanja, da moram biti skromen, hkrati pa me je naučilo o pravih vrednostih. Po šestnajstletnem premoru, pri štiriintridesetih, sem objavil naslednjo knjigo, in to prozo. Po tem sem se na področju poezije resno ukvarjal samo s haiku poezijo. Na različne načine, ne samo s pisanjem. Tako haiku kot zen budizem sem širil po vsej naši nekdanji domovini. Dolgo časa. In objavil sem knjigo haikujev. Potem pa sem to že tako intimno poezijo dojel kot zasebno. In jo prenehal objavljati. Mislil sem si – nikogar drugega ne zadeva kot mene. Torej, morda je v moji prozi ostalo nekaj glasbe te poezije. Je je res?Knjiga o bambusu zame vsebuje pejsaže, ki jih je lahko napisal samo pesnik. Do kod je prišel ta pesnik od zbirke pesmi v prezgodnjih letih do pisanja haikujev za sebe; je to še mogoče strniti, Vladislav?Saj sem očitno ves čas sledil tej poti strnjevanja pesniškega sporočila in prišel do – tišine. Ali ni Leonard Cohen v svojem dosedanjem življenju objavil eno samo samcato haiku pesem, zato pa popolno?Od tišine do razglasitve na beograjskem knjižnem sejmu za založnika leta... Povejte, prosim, zgodbo vaše avanture z založbo Geopoetika, kako ste prišli do toliko bestsellerjev in slavnih piscev, kot so Pamuk in mnogi drugi?Geopoetika prav zdaj praznuje petnajstletnico obstoja. Na to sem ponosen. Prvič zato, ker je takšna polelitna hiša obstala, drugič pa zato, ker svojega strogega kriterija ni spustila niti za centimeter. Ustanovil sem jo leta 1993, v slavnem letu hiperinflacije in razpada Jugoslavije. V tem času sem bil glavni urednik dveh časopisov v medijski hiši Politika in razočaran nad srbskim in svetovnim novinarstvom sem odstopil s položajev in se umaknil iz profesije. Vsi so mi govorili, da sem nor.Srbija je bila podvržena sankcijam, sam pa sem (skupaj s svojimi prijatelji) vzel za svoje poslanstvo, da ljudi obdržimo v stiku s svetom. Pri tem so moja številna književna poznanstva gotovo pomagala. V osnovi pa sta bila upornost ter prepričanje, da bralci niso bojevniki in da ima kultura pravico do paralelnega življenja. Nikoli nisem preveč cenil politike, zato je takšno založništvo v teh razmerah dobilo še dodatno kvaliteto – da postane del upora. Upora prav posebne vrste!Tudi proti domači politični javnosti, pa proti svetovni: mnogi v tujini so bili začudeni nad našo vztrajnostjo, da svoje devizne obveznosti tako uporno izpolnjujemo. Ne pozabimo, da so bile sankcije obojestranske, mi pa smo našli ilegalne ali privatne načine, da odplačamo svoje dolgove. Kajti tudi to nam je bilo prepovedano. Po drugi strani smo od srednjega in meščanskega razreda Srbije dobivali skoraj fenovska pisma, telefonske klice ali obiske z vsem skupnim, zelo patetičnim stavkom: »Hvala vam, da nam rešujete dušo!« Na to sem še vedno ponosen. Verjetno ima Geopoetika tudi v današnjih izkrivljenih tržnih odnosih – ki v tranziciji bolj spominjajo na divji kot liberalni kapitalizem – še naprej to isto poslanstvo. Samo da so danes njen glavni nasprotnik estrada, primitivizem, neizobraženost, politična površnost in sebičnost, ustvarjena z vsiljevanjem materialnih ikon. Geopoetika je stalno žela aplavze, vendar ne od države...Sprejeli smo nagrado sejma za najboljšega založnika, ker je to prva uradna, skoraj državna nagrada, ki smo jo dobili po toliko letih dela. Poleg tega – drugič na zadnjih nekaj sejmih – smo dobili tudi istoimensko nagrado novinarjev, ki spremljajo sejem, pa še eno njihovo – za najboljši odnos do medijev. Te nagrade štejem za demokratične. Čestitam! Zdaj pa še kakšno besedo o vaših prijateljih, ki ste jih izbirali po svojem osebnem »okusu«, če se lahko tako izrazim. Kenneth White vas je nagovoril za Geopoetiko. Naj navedem njegov citat, ki ga radi zapišete kot svoj moto: »Povezave geopoetike z geografijo so očitne, toda obstajajo tudi povezave z biologijo, ekologijo – seveda tudi z ekologijo duha –, močno utrjene in dobro razvite. Pravzaprav geopoetika ponuja podlago za vzajemno medsebojno srečevanje in spodbujanje, in to, kar je vse bolj neizogibno, ne samo poezije, misli in znanosti, ampak tudi raznorodnih disciplin, tistih, ki so pripravljene, da izstopijo iz svojih preozkih okvirjev in vstopijo v neki globalni prostor (kozmološki, kozmopoetski), s tem ko sebi postavijo fundamentalno vprašanje: kaj se dogaja z življenjem na zemlji, kaj se dogaja s svetom?«Prijateljstvo in poznanstvo z nekaterimi pisci, od Gorderja, Genisa, Mangela do Pamuka, Tatjane Tolstoj, Eca, DeLilla, Maloufa, me je zagotovo rešilo objektivnosti. Že od srečanja z intelektualnim nomadom Kennethom Whitom, po njegovi zaslugi sem ustanovil Geopoetiko – hvala, ker ste našli citat –, sem bil odločen, da svoj okus v književnosti in na drugih področjih popolnoma subjektivno delim z bralci. Izkazalo se je, da imamo podoben okus in da me podpirajo. Decembra bodo na praznovanje polokrogle obletnice prišli k nam nekateri od njih: častno mesto bo imel White kot boter imena firme in inavgurant pojma geopoetika v svetu. No, prišla bodo tudi bolj znana imena, kot je on, vendar ne tudi pomembnejša za nas.Naštejte nekaj znanih imen... Med imeni znanih avtorjev in ekskluzivno naših, ki pa jim lahko tudi zavrnemo knjige, če ne izpolnjujejo njihovih ali naših standardov, so Paul Auster, Haruki Murakami, Kristof Ransmajer, Julian Barnes, Nacuki Ikezava, Vasilij Aksjonov, Jack Kerouac, Vladimir Sorokin, Erlend Lu, Aleksander Popov, Dubravka Ugrešić, Viktor Jerofejev, Tzvetan Todorov... Potem pa je še cela vrsta drugih znanih imen v zbirki Miti, ki jo od vsega začetka ustvarjamo skupaj s 40 drugimi izdajatelji z vsega sveta, v Sloveniji je v ta projekt vključena vaša založniška hiša Mladinska knjiga. Poleg te zbirke, ki se gradi s pomočjo naročenih rokopisov, Geopoetika pogosto dobiva ekskluzivno pravico, da prva na svetu objavi posamezne knjige, se pravi rokopise slavnih avtorjev.Toda vi odkrivate tudi neznane avtorje, ki leto pozneje dobijo Nobelovo nagrado, kot na primer Pamuk. Seveda. Naš posel je odkrivati tudi neznane avtorje in v tem smo pravi pionirji. Navsezadnje mnoga imena, ki so danes znana, takrat, ko smo jih inavgurirali v srbski jezik in druge jezike, sploh niso bila znana. Ali ni to krasno poslanstvo? Dokler ga vidim tako, bom srečen in bom manj trpel, ker nisem še bolj pogosto in bolj prepričljivo pisec lastnih knjig.ila je to ljubezen na prvo stran. Ki še traja, kajti Knjiga o bambusu svetovljana, srbskega pisatelja Vladislava Bajaca teče skozi čas brezmejno. Ji daje moč avtorjeva predanost ali Bajac črpa iz večne knjige, ki jo je junak njegovega kultnega romana nekega jutra našel pod zglavjem? Na knjižnem sejmu prihodnjo soboto v debatni kavarni o vplivu zena v sodobni književnosti ob 12. uri bomo dobili odgovor.