Ko se mesto zjutraj prebudi, se prebudi tudi cirkus. Naokrog kolovrati mladi klovn Daniel z veliko modro papigo po imenu Chichitta in s ponijem Pippotom. Prikolice se odprejo. Otroci iz soseščine se motajo okoli vhoda v cirkus in kupujejo pisane lizike. In strmijo v ponjave, za katerimi se skriva svet sanj. Svet večnega otroštva. Le tu in tam vidijo kako silhueto, le slutijo lahko, v kaj se bo prelevila zvečer, ko bo cirkus odprl svoja vrata. Prebivalci cirkusa - kakih 180 jih je - hodijo na kavo drug k drugemu, si kličejo dobro jutro v vseh jezikih, ženske obešajo perilo in moški urejajo prikolice, svoje domove. Vrtajo, brusijo, žagajo ... Gyula mi razloži, da po tem, ko enkrat zaživiš cirkuško življenje, poti nazaj ni. "Cirkus je kot droga," se smeji in zvečer ga vidim na predstavi z veselo masko, kako leži v soju luči, v belo kantico zbira svetlobne žarke, ki mu vedno znova pobegnejo, strelja z malo pištolo, z ženo Eliso (spoznala sta se v cirkusu, jasno), klovneso v škornjih z visoko peto in ljubkim belim pokrivalom, se igrata z zvončki, vreščita, delata grimase, igrata na trobento ...